Premik naprej do slovenščine na Netflixu in iphonih

Nekatera podjetja in multinacionalke za pretočne vsebine na našem trgu svojih storitev in proizvodov še vedno ne ponujajo s slovenskimi podnapisi ali vmesniki. Zakonodaja je namreč zastarela, za tuja podjetja ne velja ali jih ne obvezuje, inšpektorati imajo, kot pravijo, zvezane roke, odgovorni prelagajo odgovornost z enega na drugega. A pričakovati je spremembe, saj so na ministrstvu za kulturo imenovali medresorsko delovno skupino za pripravo novele zakona o javni rabi slovenščine.

V delovni skupini bodo zastopani predstavniki in predstavnice kulturnega ministrstva, tržnega inšpektorata ter ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Skupino bo vodil svetovalec ministrice za medijsko politiko v kabinetu ministrice za kulturo Lenart J. Kučić, so za Delo sporočili z ministrstva. »Z delovno skupino bomo pregledali trenutno zakonodajo in predlagali spremembe, s katerimi bo mogoče učinkoviteje uveljavljati slovensko jezikovno politiko tudi na novih tehnoloških platformah. Ob tem bomo pripravili tudi strategijo za uveljavljanje jezikovne politike pri ponudnikih medijskih storitev, za katere slovenska zakonodaja zaradi načela države izvora ne velja.« Odkar je bil sprejet zakon o javni rabi slovenščine (2004), je predvsem umanjkal dialog med ministrstvom, inšpektorati, jezikoslovci in pa ustrezna strategija.

Zakon je zastarel in neuporaben 

Spomnimo, Netflix, Disney+, ki ponujata pretočne vsebine, svojih storitev na slovenskem trgu ne ponujata v slovenščini, medtem ko je, denimo, nekaterim manjšim jezikom, kot je islandščina, uspelo na Netflixu. Tudi Apple, ki je na našem trgu že desetletje, nima na voljo slovenščine, prav tako številni vmesniki pri avtomobilih niso na voljo v slovenskem jeziku.

Čeprav gre pri omenjenih primerih na prvi pogled za podoben problem, to je nedostopnost slovenščine, jih obravnavajo različni zakoni in evropske direktive, so poudarili na ministrstvu. Zakon o medijih določa uporabo slovenskega jezika v medijih in medijskih storitvah, kamor sodijo tudi pretočne storitve na zahtevo. Zakon o varstvu potrošnikov zajema druge izdelke in storitve (navodila in druge oznake), javno rabo slovenskega jezika pa opredeljuje zakon o javni rabi slovenščine. Ta pravi: »V elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah mora biti omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis.«

A kot je za Delo pojasnila Sonja Trančar, glavna inšpektorica na inšpektoratu za kulturo in medije, se to nanaša na javno rabo, denimo na napise na avtobusni postaji. In ker leta 2004 vmesniki oziroma platforme, kot je Netflix, še niso obstajale, je zakon zastarel in neuporaben. »Če kupim iphone in ga sama uporabljam – je to javna raba? Mislim, da ni,« meni Sonja Trančar, ki pri tem doda, da prijav za Apple oziroma kakšne druge platforme, ki storitve ali blaga ne ponujajo v slovenščini, tako rekoč ni. Kot dodaja, zato sam inšpektorat, ki zakone izvaja, ne pa razlaga, pristojnosti za delovanje pri omenjenih primerih niti nima. Pravi, da imajo zvezane roke, s čimer pa se nekateri zagovorniki slovenskega jezika, denimo akademik Marko Snoj (pred kratkim smo v Delu objavili njegovo odprto pismo inšpektorici Trančarjevi) in Marko Bidovec ne strinjajo. Slednji je za Delo komentiral, da se pristojni, vključno s Sonjo Trančar, sprenevedajo, interpretirajo zakone po svoje, skratka ne ukrepajo in ne branijo slovenskega jezika.

Islandija je imela ustrezno strategijo

Čeprav sta Netflix in Disney+ pretočni medijski storitvi na zahtevo, zanju ne veljajo določila slovenske medijske zakonodaje o obvezni rabi slovenščine v medijih in medijskih storitvah. Njuna ponudnika namreč nista registrirana v Sloveniji, zato za njiju velja načelo »države izvora«, torej skladnost z zakoni držav EU, v katerih sta registrirana, in ne z zakoni posamičnih članic, kjer ponujata svoje storitve, pojasnjuje ministrstvo za kulturo. Zakaj pa je uspelo nekaterim drugim državam? Denimo Islandiji, pa tudi Španci so dosegli, da ima Netflix pri njih podnapise tudi v katalonščini, baskovščini in galicijščini. Kot je za Studio ob 17.00 pred kratkim pojasnil Kučić, je Islandiji uspelo, ker je država zanimiva za snemanje, ker je bil interes velik in je islandska ministrica osebno in javno pozvala, da ponudijo storitev v islandščini. Kot je poudaril Kučić, je ključ v primerni strategiji.

Pretočne medijske storitve na zahtevo ureja evropska direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki je bila leta 2011 prenesena v slovenski pravni red. Po njej pa Netflix in Disney+ nista dolžna ponujati slovenskih podnapisov in sinhronizacije, saj direktiva ne določa obveznih prevodov v jezike držav, kjer so omenjene storitve na voljo. Zato Slovenija tudi nima pravne pristojnosti za ukrepanje proti medijskim ponudnikom in jim v okviru predpisov s področja medijev ne more naložiti nobenih zakonskih obveznosti ali ukrepov, pojasnjujejo na ministrstvu.

S predstavniki Netflixa so se že srečali

»Države, ki so za lokalizacijo poskrbele same, so imele poslovni ali strateški interes. V nekaterih primerih sta bila odločilna velikost trga in število uporabnikov, v drugih lokalna produkcija ali usklajena gospodarska in politična dejavnost države. Prve korake v tej smeri smo že naredili tudi na kulturnem ministrstvu, saj smo se srečali s predstavnikom Netflixa za Srednjo in Jugovzhodno Evropo ter ga seznanili z našimi pričakovanji glede upoštevanja slovenske jezikovne politike.« Takšne dejavnosti načrtujejo tudi glede drugih (nemedijskih) storitev, denimo pri avtomobilskih vmesnikih in tehnoloških podjetjih.

Kot poudarjajo na ministrstvu, pa tudi na teh področjih ni mogoče regulirati izključno s slovensko zakonodajo, ker je v nekaterih primerih, kot že zapisano, zastarela. »Zakon o varstvu potrošnikov ne zajema tehnoloških in medijskih storitev, ki so se razširile v zadnjih nekaj letih, ali pa regulira samo javno uporabo, kar velja za zakon o javni rabi slovenščine (uporaba pametnega mobilnika ali vožnja osebnega avtomobila sodi v zasebno sfero). Prav zaradi tehnoloških novosti in različnih razlag omenjenih zakonov je bilo v praksi težko določiti pristojnost posamičnih inšpektoratov, ki nadzirajo izvajanje omenjenih zakonov: tržnega inšpektorata ter inšpektorata za kulturo in medije.«