V nadaljevanju preberite:

Januarja leta 2015 je bilo 1100 javnih uslužbencev po višini osnovne plače, torej brez kakršnihkoli dodatkov, pred prvim direktorjem v javnem sektorju. Zdaj, devet let pozneje, jih je trikrat več.

Ta porušena razmerja, pri katerih dohodek ne izraža odgovornosti delovnega mesta, so eden od argumentov, zakaj je v prenovi plačnega sistema nujno treba na novo umestiti direktorje bolnišnic, zdravstvenih domov, znanstvenih inštitutov, kulturnih ustanov, direktoratov, agencij, skladov in drugih javnih zavodov ter ravnatelje v vzgoji in izobraževanju. Zaradi predvidenih razmeroma visokih dvigov je mogoče pričakovati, da bodo tudi sindikati marsikje zahtevali več.

V celjski splošni bolnišnici leta 2015 ni bilo nikogar, ki bi v osnovni plači presegal direktorja, danes ga 129 zaposlenih, podobno je razmerje v ljubljanskem zdravstvenem domu, kjer ima 156 javnih uslužbencev višjo osnovno plačo od direktorice (januarja leta 2015 jih je bilo 26).

Če se k osnovnim plačam prišteje še vse dodatke, do katerih so uslužbenci upravičeni, direktorji in ravnatelji, ki spadajo v plačno skupino B, a ne, so razlike v izplačanih plačah še večje. Od leta 2018 so se, na primer, plače uslužbencev v povprečju zvišale za 18 odstotkov, njihovih nadrejenih pa za šest. Posledica vsega tega je, da imajo marsikje težave pri pridobivanju vodstvenega kadra.