Polna pot rekreativcev, manjkal je le tisti pravi tek trojk

Trojica mož v svetlo zelenih majicah, ki je nekaj po poldnevu na današnji dan zmage pritekla na ljubljanski Kongresni trg in zmagoslavno dvignila sklenjene roke, je lahko pomenila le eno: uspešno končan tek trojke. Mimoidoči so jim z odobravanjem kimali in čestitali, tekači pa so se zahvaljevali za navijanje. Tradicionalni pohod Pot ob žici, ki ga po tradiciji spremlja tek trojk, je po letu prekinitve zaradi epidemije spet bil, čeprav drugačen, a kljub temu zelo dobro obiskan.



Pot spominov in tovarištva, zadnja leta samo Pot, je ta konec tedna zaživela ne le zaradi številnih pohodnikov, tekačev, kolesarjev in sprehajalcev, ampak tudi simbolično. Po daljšem obdobju turobnega vremena in še bistveno daljšem nenehnih omejitev zaradi epidemije je nad potjo, kot se je zdelo, zasijalo sonce svobode. Pohod Pot ob žici, ki poteka od leta 1957 po skoraj 35 kilometrov dolgi trasi, kjer je med drugo svetovno vojno stala žična ograja okupatorjev, je bil, kot veleva tradicija, v soboto pred dnevom zmage, tokrat opremljen s priporočili NIJZ, naj udeleženci hodijo posamično oziroma v krogu družine, vzdržujejo razdaljo med drugimi pohodniki in se na pot podajo v smeri urinega kazalca.



Tudi tek trojk je bil drugačen; potekal je od petka do včeraj, vsaka trojka si je lahko sama določila traso in razdaljo, tekači so sami merili čas, rezultat pa nato objavili na strani www.pohod.si. Prijavnine ni bilo, rezultate pa bodo na spletni strani objavili v četrtek, 13. maja.
 

Dva dni zapored

A vsem posebnostim navkljub je konec tedna nad potjo vela dobra volja. Pohodniki se niso dali zmotiti in so šli po sledeh okupirane Ljubljane, navsezadnje so med njimi številni takšni, ki to počnejo vsako leto, z izjemo lanskega, ko pohoda, vsaj uradnega, ni bilo. Nekateri so se zaradi tega, ker je bila v soboto gneča po pričakovanjih večja, na traso podali tudi danes.

Med njimi so bili Neva, Nataša, Gregor in Dino, kakor se je predstavila skupinica 26-letnikov, ki smo jo srečali pri kontrolni točki dve (te so letos pohodniki lahko beležili prek mobilne aplikacije). S tempom, kakršnega so si začrtali, so pričakovali, da bodo na poti kakšnih osem ur, nanjo pa se niso odpravili le zaradi izziva, ampak tudi v spodbudo Nevi, ki je bila tik pred operacijo kolena.



Mira Robida, dama, ki je že s prepoznavno zeleno majico z napisom Pot izkazovala privrženost ljubljanski prireditvi, je šla danes na pohod še drugič – po tem, ko sta vso traso z možem v soboto že prehodila v manj kot šestih urah. Ko smo se srečali, je bilo za njo 15 kilometrov in še ni bila prepričana, ali bo vztrajala ves krog. Letošnja prireditev je zanjo precej drugačna, saj sicer vsako leto teče tek trojk. Na zadnjem, ko je združila moči s hčerjo in prijateljico, so na 12,5-kilometrski progi dosegle celo peti rezultat, lepe rezultate ima v svoji starostni skupini vselej tudi na maratonu in drugih tekih, kakor je pripovedovala 67-letna sogovornica, preden je odhitela dalje.
 

Čar je v prireditvi

Danes so šli na pohod tudi sodelavci iz Spara, iz preprostega razloga: ker so morali nekateri v soboto delati, je dobrovoljno povedal Tomaž Ravnikar. Kakih petnajst se jih je zbralo ob šestih zjutraj, pred njimi je bilo še 15 kilometrov, korak je bil še strumen, volja dobra, kontrolne točke dotlej marljivo zabeležene. Prav tako v manjši skupinici tabornikov, štirih prijateljev iz roda Podkovani krap, ki so si za pohod izbrali pot od Rudnika do Šiške.



Bistveno manj je bilo opaziti trojk, to potrjujejo podatki organizatorja Timing Ljubljana. Tek je do včeraj popoldne prijavilo manj kot trideset trojk, večinoma so tekli 12-kilometrsko traso. »To je bilo tudi pričakovano,« je dejala Barbara Železnik iz Timinga Ljubljana, »čar teka trojk je namreč v prireditvi.«