Poklicno lobiranje v Sloveniji še vedno ni dovolj razvito

Ljubljana – V času vlade Marjana Šarca, med septembrom 2018 in marcem letos, je dvajset institucij vlade, državnega zbora in državnega svetu prijavilo 7377 lobističnih stikov. Prednjačita okoljsko ministrstvo in vladni kabinet, trojico »top« lobistov pa sestavljajo gospodarska, obrtna in trgovinska zbornica - in ne poklicni lobisti, kar dokazuje, da poklicno lobiranje v Sloveniji še vedno šepa.

Tako v posebnem poglavju o lobističnih stikih v času trinajste slovenske vlade ugotavlja pri Transparency International Slovenia (TIS), kjer so z nevladno organizacijo Brez izgovora Slovenija pod lupo vzeli politično integriteto v državi. Enako kot šepa poklicno lobiranje, pa pri nas šepa tudi integriteta v smislu izvajanja politične moči v javnem interesu, neodvisno od zasebnih interesov nosilcev politične moči. Ali kot v tednu boja proti korupciji ugotavlja predsednik KPK dr. Robert Šumi: »Integriteta je ideal in je obenem vrlina. Posebej to velja za nosilce javnih funkcij, za katere velja, da višje kot so, večja mora biti stopnja integritete in družbena odgovornost.«





Odgovor na vprašanje, ali smo korumpirana družba, je po Šumiju v percepciji korupcije: »Kar povprek ugotavljanje, da je v Sloveniji vse narobe, je posledica nezaupanja. Kajti ko ljudi konkretno vprašajo, kolikokrat so tudi sami doživeli neposredno izkušnjo s korupcijo, jih večina odgovori, da nikoli. Na mikroravni v Sloveniji korupcija torej ni velika težava. To postane na makroravni s prepletanjem politike in gospodarstva. A problem je pravzaprav povsem človeški: ko je človek na oblasti, ko ima moč, pogosto pozabi, da bi moral z družbenim premoženjem upravljati kot s svojim. Gre torej za vprašanje moralne dozorelosti odločevalcev.«
 

Najraje imajo osebne stike

V več kot polovici primerov so se v Šarčevem mandatu lobisti »uradno« predstavljali kot zakoniti zastopniki. Najraje so lobirali prek osebnih stikov. »Pisano« sled je v e-pošti pustilo 1366 lobistov, za »klasično« pošto se jih je odločilo pol toliko. Najmanj so uporabljali telefone, namen vplivanja pa je bil v več kot 60 odstotkih primerov »prilagoditev« predpisov in drugih splošnih aktov. Medtem ko so poskušali lobisti na vladnem naslovu bolj vplivati na javne uslužbence, so bili v DZ bolj na lobističnem udaru funkcionarji. Pri podatkih o lobirancih DZ je izjemnega pomena podatek o pripadnosti poslanskim skupinam. A v kar 54 odstotkov poročanih stikov DZ je ta podatek – izpuščen.


 

V represivnih resorjih res najmanj stikov?

V četverici od lobistov najbolj »obleganih« državnih institucij sta bila poleg že omenjenega okoljskega ministrstva in vladnega kabineta še ministrstvo za delo in za finance. Pričakovano je imela med poslanskimi skupinami največ lobističnih obiskov Šarčeva LMŠ, najmanj pa takratni opozicijski stranki – NSi in SDS – ter koalicijska izjema DeSUS z najmanj stiki.



Najmanj so lobisti v Šarčevem mandatu poskušali vplivati na resorja notranjih in zunanjih zadev, obrambnega in zdravstvenega. Ali kot »statistiko« pojasnjujejo na TIS: glede na finančno moč zlasti notranjega in obrambnega resorja, število prijavljenih lobističnih stikov najbrž ne odraža dejanskega stanja. A na potrditev te domneve bo treba še počakati …

Za zelo moteča pri analizi lobističnih stikov so se med drugim izkazala tudi nedosledna poimenovanja istega lobista. Primer: Združenje Frank je zajeto pod ducatom različnih imen, od »združenje frank« do »Združenje frak« in »združnje frank«. Če vnosov teh očitno istih, a različno poimenovanih lobističnih organizacij, ob čiščenju podatkov ne bi združili, pravijo v TIS, se Združenje Frank denimo ne bi uvrstilo na seznam desetih lobistov, ki so v času Šarčeve vlade najbolj dejavno lobirali pri DZ.