Po uporabi tehnologij za samostojnost smo na repu

Ljubljana – Za samostojno in varno življenje starejših doma je razvitih veliko sodobnih storitev in naprednih tehnoloških rešitev, vendar je Slovenija po njihovi uporabi med razvitimi državami bolj na repu. Še najbolj razširjena je uporaba tako imenovanega rdečega gumba ali gumba SOS. Vzrok je velikokrat ta, da uporabniki niso dovolj informirani o teh tehnologijah, mnogokrat pa jih odvrne tudi to, da te ne delujejo tako, kot uporabniki pričakujejo in potrebujejo. Bolj bi jih morali podpreti tudi zdravstveni delavci, predvsem zdravniki, in politični odločevalci.

Tako so ugotavljali udeleženci na okrogli mizi o tej temi na letošnjem Festivalu za tretje življenjsko obdobje, ki ga je pripravil Informacijski raziskovalni inštitut za izobraževanje in svetovanje (IZRIIS). Dr. Drago Rudel iz Slovenskega društva za medicinsko informatiko je v uvodu poudaril, da so že leta 2012 na ministrstvo za zdravje poslali izhodišča za pripravo nacionalne strategije zdravja na daljavo, ki naj bi bila del splošne strategije zdravja, narejene leta 2007, ki pa je od leta 2015 ni več. Tako ni jasno, kaj bo z digitalizacijo zdravja.



Notranje in zunanje tehnološke rešitve lahko s prilagoditvami pomagajo ljudem, ki imajo, denimo, težave s spominom, organizacijo dnevnih dejavnosti ali orientacijo, in jim olajšajo življenje. Te tehnološke rešitve lahko pomagajo tudi svojcem – ki so z njihovo pomočjo bolj mirni, da so njihovi starši, stari starši ali drugi bližnji na varnem – in strokovnim delavcem, ki so vključeni v življenja starejših in vseh drugih, ki potrebujejo pomoč. Vendar samo, če delujejo brezhibno in tako, kot pričakujejo uporabniki.

Zmeda v izrazju

Dr. Simona Hvalič Touzery s centra za družboslovno informatiko na FDV je povedala, da se pri preučevanju tega področja soočajo z veliko izzivi. Ker ni enotnosti v izrazju – slišati je izraze telemedicina, telezdravje, teleoskrba itd. –, vlada zmešnjava in je včasih potrebnih več informacij, da vemo, o čem govorimo. Podporne storitve, za katere raziskave kažejo, da so koristne za določeno skupino starejših in lahko izboljšajo njihovo življenje ter olajšajo skrb neformalnim oskrbovalcem, izkazale pa so se tudi pri kroničnih bolnikih, so zelo široke, podpodročij je veliko.

»Za dobro počutje je na primer na voljo merjenje vitalnih znakov. Za večji občutek varnosti doma imamo razne sisteme, recimo detektor dima, razne druge alarme, senzorje, največkrat pa je omenjen gumb SOS. Na voljo so detektorji padcev in senzorji gibanja v prostoru, ki sicer zvenijo abstraktno, lahko pa se izkažejo kot zelo dragocena varovalka. Za večji občutek povezanosti so na splošno še najbolj v uporabi računalniki, tablice, mobilni telefoni in podobno. Večje udobje v okolju omogoča avtomatsko prižiganje luči; če na primer nekdo ponoči vstane, se luči prižgejo in to da večji občutek svobode. Za orientacijo v prostoru so na voljo razni navigacijski sistemi in aplikacije, ki jih imamo danes na mobilnih telefonih,« razlaga Hvaličeva.

Pomembna je pravočasna pomoč

Podporne tehnologije lahko socialno izoliranim pomagajo, da se lahko bolje vključujejo, omogočajo jim samostojno življenje in jim dajejo boljši občutek varnosti. Omogočajo tudi preventivo pred padci, pri tem pa je zelo pomembno, da pride pomoč hitro in pravočasno do osebe, ki jo potrebuje, ugotavlja Hvaličeva. Poudarila je, da so te podporne tehnologije in storitve z vidika preventive zelo dragocene, saj v starajoči se družbi ljudje želijo ostati čim dlje doma; navsezadnje institucionalna oskrba ni tako zaželena, je samo za manjše število ljudi.  Tudi neformalnim oskrbovalcem, svojcem in družinskim članom, ki pomagajo pri oskrbi, so lahko te tehnologije v veliko pomoč, predvsem s psihološkega vidika. 



Hvaličeva pravi, da lahko te tehnologije in storitve pomagajo tudi pri izzivih, ki jih prinaša finančni vidik dolgotrajne oskrbe. Vendar pa pravi, da se pri nas stvari premikajo zelo počasi. V strategiji dolgožive družbe, sprejeti leta 2017, je kot pomembna zavedena tudi informacijsko-komunikacijska tehnologija, manjkajo pa bolj konkretne opredelitve na tem področju. Podatki iz leta 2010 in 2017 kažejo, da je Slovenija po razširjenosti podpornih tehnologij precej zadaj v primerjavi z drugimi državami, tudi Poljsko, Hrvaško in Grčijo. Prav tako so v sklopu projekta Ithaca v raziskavi, ki je potekala v devetih državah, ugotovili, da ima Slovenija najšibkejše storitve, ki podpirajo inovacije, in tudi najšibkejši politični okvir, najboljše razmere pa so v Nemčiji in Španiji, je razložila Hvaličeva.

Vsi ne potrebujejo vsega

Razlogov je več, prvi je, da imamo zelo dobre projekte in rešitve, v praksi pa ne najdejo načina, kako bi jih spravili v realnost. Mnogi sploh ne vedo, da obstajajo določene rešitve, tudi potrebe ljudi so slabo razumljene. Ali bodo posamezniki sprejeli te tehnologije ali ne, je najprej odvisno od njene uporabnosti; nepokretni na primer ne potrebujejo senzorjev gibanja. Na omenjenem centru na FDV si prizadevajo narediti priporočila, katere vrste tehnologije so primerne za določene uporabnike, so tudi vključeni v evalvacijske projekte dolgotrajne oskrbe. Ocenjevalec potreb posameznikov mora dobro vedeti in razumeti, kaj te storitve omogočajo in za koga je določena storitev ustreznejša. Predvsem pa morajo ti sistemi delovati, če ni tako, jim uporabniki ne zaupajo in jim vzbujajo negativne občutke, nekateri jih celo prenehajo uporabljati. Na tem področju bi bilo treba več strateškega planiranja, medresorskega povezovanja, sodelovanja in oblikovanje vladnega telesa, ki bi zagotovilo širjenje in podporo tem storitvam, meni Hvaličeva. .

Nacionalni center za telezdravje na Portugalskem

Dr. Micaela Seemann Monteiro, direktorica Nacionalnega centra za telezdravje na portugalskem (National Center of Telehealth), je predstavila nekaj rešitev na področju zdravstvene nege, ki jih podpira portugalsko ministrstvo za zdravje. Kot je dejala, tehnološke rešitve pri njih uporablja približno 19 odstotkov javnih bolnišnic. Od leta 2016 deluje nacionalni center, ki naj bi promoviral te storitve, v okviru katerega deluje tudi kontaktni klicni center, ki ga imenujejo sns24 in opravlja komunikacijo s potencialnimi pacienti, jih usmerja, da ne obremenjujejo primarnega sektorja, in prvo triažo opravijo medicinske sestre, ki klicatelja usmerijo na ustrezno mesto ali jim svetujejo, kako ravnati, odvisno od simptomov. Kot je povedala direktorica, si želijo, da bi bil kontaktni center enotna dostopna točka za vse.

Pacient določi, kdo lahko vidi njegove podatke

Podobno kot v Sloveniji ima vsak Portugalec zdravstveno kartico, na njej pa so zapis osebnih in zdravstvenih podatkov, načrt oskrbe, diagnoza, vse na eni točki, do katerih se dostopa z digitalnim ključem. Pacienti se lahko odločijo, kako ravnati v kritičnih situacijah v zvezi z oživljanjem (Vital testament), podobno kot je pri nas zavrnitev zdravljenja, ki postaja del registra pacientov. Na voljo imajo vprašalnik o življenjskih navadah, zdravilih in zdravljenju (e-vaccine in Risk assesment tools), ki izračuna posameznikovo tveganje za razvoj določenih bolezni, na primer sladkorne. Ko sistem izračuna, da presega tveganje, posameznika spodbudi, da se lahko kar prek sistema naroči na pregled pri zdravniku. Kronični bolniki lahko obnovijo recept za zdravila, se naročijo pri zdravniku, prek sistema je mogoče dobiti tudi bolniški list.



Po internetu ali telefonu je dostopen e-recept, pa tudi rezultati laboratorijskih testov, in če pacient privoli, lahko zdravnik dostopa do teh podatkov. Pacient določi, kdo lahko vidi njegove podatke s pomočjo avtorizacije oziroma aplikacije You are in control. Konec leta bodo začeli tudi uporabljati videokonzultacije z zdravnikom in sestro. Na telefonu je na voljo aplikacija zdravstvena denarnica (My sns wallet), kjer lahko pacienti z digitalnim ključem dostopajo do podatkov o cepljenjih, alergijah, stvareh, ki jih je predpisal zdravnik. Opozori tudi, kdaj vzeti zdravilo, in to uskladi s pacientovimi dejavnostmi.

Ionis v testni fazi

Zdravnica dr. Katarzyna Broczek z geriatrične klinike Univerze v Varšavi sodeluje pri več razvojnih projektih, eden med njimi je Ionis. Usmerjen je v iskanje rešitev in razvoj integrirane storitve za starejše, ki imajo težave s spominom, demenco, in za tiste, ki zanje skrbijo. Sodeluje pet držav s po dvema partnerjema, pri čemer je eden tehnološki; iz Slovenije sodelujeta društvo Spominčica in zavod IZRIIS. V domačem okolju bi sistem s pomočjo senzorjev zaznaval zdravstveno stanje, počutje ter gibanje notri in zunaj. Še zlasti je uporaben za ljudi, ki živijo sami. Če se bo nekdo na primer gibal preveč ali premalo, bo sistem nekomu, ki je z njim povezan, to sporočil in ta bo ukrepal, ga obiskal, poklical. Sistem je primeren tudi za ljudi z bolj razvito demenco doma ali v domu za starejše, ugotovili pa so, da ni primeren za tiste, ki se gibajo zelo počasi. Kot je povedala zdravnica, v pilotni fazi razvijajo integrirani sistem, vključijo več naprav hkrati in opazujejo, kako delujejo skupaj. Še vedno pa je velik izziv pri varovanju podatkov.