»Po evforiji sodeč, bi lahko bilo bolje«

Ljubljana – Vajeništvo naj bi bilo tisto, ki bi v obdobju gospodarske krize poskrbelo, da bi dobro usposobljeni mladi hitreje dobili zaposlitev. Slovenija je po zgledu iz tujine – Nemčije, Nizozemske, Avstrije – to obliko izobraževanja začela ponovno izvajati pred dvema letoma. Prvi podatki kažejo, da so vajenci in delodajalci zadovoljni, a interes podjetij še vedno močno presega zanimanje dijakov.

»Podjetja so večinoma zadovoljna z vajenci in oživitev vajeništva jih je posebej razveselila,« rezultate analize prvega leta poskusnega izvajanja vajeništva komentirajo na Centru RS za poklicno izobraževanje (CPI). Večina delodajalcev, v raziskavi je sodelovalo 32 podjetij, v sistem vajeništva vstopa zaradi iskanja bodočih kadrov, večina vajencev, sodelovalo jih je 48, pričakuje predvsem dobro praktično usposobljenost. Raziskava še kaže, da je večina vajencev s svojo odločitvijo zadovoljna, če bi bili znova postavljeni pred izbiro, bi se jih le osem odstotkov odločilo drugače.

Razkorak med zanimanjem mladih in delodajalci je velik. Po podatkih Gospodarske zbornice Slovenije so lani samo pri njih – za registracijo vajeniških mest je pristojna še Obrtno-podjetniška zbornica (OZS) – delodajalci naznanili skupaj 700 vajeniških mest, največje število vajencev pa se je ustavilo pri 54. Zanimanje sicer narašča, saj imajo na novo v prvem letniku letos registriranih 106 vajeniških pogodb, še sedem jih je med šolskim letom prešlo na vajeniško smer. »Kot največjo slabost pri ponovnem uvajanju vajeništva trenutno vidimo prav to, da ni njegove celovite promocije na najvišji ravni, zato ga učenci na prehodu v srednje šole in njihovi starši niti ne poznajo,« so prepričani na GZS. Vajeništvo so sicer sprejeli izredno pozitivno, pozdravljajo ga tudi na OZS, a od tam veliko bolj zadržano sporočajo, da še ni prineslo pričakovanih rezultatov.
 

V vajeništvo predvsem tisti najboljši

Izkušnje z vajeništvom se sicer močno razlikujejo od šole do šole, od panoge do panoge, tudi vsak dijak in delodajalec oziroma mentor, ki skrbi za vajenca, je zgodba zase. »V naši šoli se je vajeništvo dobro prijelo,« pojasnjuje ravnateljica novomeške srednje gradbene, lesarske in vzgojiteljske šole Damjana Gruden.



Na programu mizar se je lani v vajeniški obliki izobraževalo 12 dijakov, letos jih je v prvem letniku 17. »Prvo leto so bili tudi delodajalci malo negotovi. Ne nazadnje so mentorji dobili za stroj 15 let starega otroka, do katerega ne moreš imeti enakega pristopa kot do nekoga, ki je podobnih let. Z njimi je treba vzpostaviti pedagoški stik, tu gre za proces, ne more vse steči gladko že prvi dan,« pojasnjuje. A pravi, da so z redno komunikacijo in odzivnostjo šole na vprašanja, ki so se porajala pri delodajalcih in dijakih, marsikaj rešili. »V lanskem šolskem letu je delodajalec vzel dva vajenca, letos je znova pripravil prostor za dva. Imajo interes, saj sami oblikujejo svojega zaposlenega,« pojasnjuje Grudnova. Tudi ona opozarja na razkorak med zanimanjem mladih in delodajalcev.



Nekoliko drugačno izkušnjo imajo na ljubljanskem strokovnem izobraževalnem centru (SICLJ), kjer se vajeništvo izvaja na programih oblikovalec kovin-orodjar in papirničar. »Vajeništvo je treba pozdraviti, delodajalci so si ga želeli, mi kot šola tudi. A po evforiji sodeč, bi lahko bilo bolje,« pojasnjuje vodja praktičnega usposabljanja na SICLJ Marko Gale. »Pred začetkom izvajanja programa je bilo zanimanje delodajalcev razmeroma veliko, ko pa je bilo treba z nekom podpisati pogodbo, so si premislili,« opisuje izkušnjo z nekaterimi podjetji, ki vendarle, kot poudarja, niso v večini. Meni, da je večina vajencev in mentorjev zadovoljna. »Stvari večinoma dobro tečejo, posamezniki pa se morda kje še malo iščejo.«

Prepričan je, da je sistem vendarle treba še dodelati. »Pri našem vajeništvu je morda moteče, da dijak nima velike obveznosti, ko sklene vajeniško pogodbo. V vsakem trenutku jo lahko brez pojasnila razdre.« Pozdravil bi tudi razpravo o tem, da bi mladim v vajeništvu tekla delovna doba. »Ura v podjetju ima 60 minut, in ne 45. Ko je vajenec pri delodajalcu, dela osem ur, in to aktivno. Te stvari bomo morali urediti,« je prepričan Gale.

Tako Gale kot Grudnova opažata, da se za vajeniško obliko izobraževanja odločajo boljši dijaki, z višjimi ocenami. »Naši fantje so praviloma med prav dobrimi in odličnimi učenci in večina bo hotela pridobiti naslednjo stopnjo izobrazbe,« pojasnjuje Gale. Delodajalci so mu že namignili, da nameravajo za obdobje nadaljnjega izobraževanja svoje vajence zadržati s štipendijami. »Ko namreč začne tak dijak delati, lahko dela stoodstotno, ne potrebuje nobenega uvajanja, nobenih pripravniških dob, ampak delodajalcu začne takoj prinašati polno korist.«