Pišeš o vojni in orožju? Daj glas vojakinji!

Analiza zastopanosti žensk v medijih, ki jo objavlja podjetje Kliping, je za leto 2023 pokazala opazno večjo zastopanost moških sogovornikov v intervjujih, ki jih objavljajo slovenski mediji, in sicer 62,33-odstotno. Tudi letos je delež sogovornic po posameznih mesecih le septembra rahlo presegel 40 odstotkov, sicer je bil manjši. Kljub razlikam v družbah, nekatere so bolj patriarhalne kot druge, je prisotnost žensk v medijih povsod majhna.

Da bi razumeli, zakaj se ženske redkeje od moških pojavljajo kot relevantne sogovornice v medijskih prispevkih, se je treba ozreti v zgodovino. Vajeti družbe so imeli v večini vseskozi v rokah moški in si jo krojili po lastnih željah, potrebah in predstavah. Tudi ko so si ženske končno izborile pravico do izobraževanja, lastnega zaslužka ter volilno pravico, so ostajale v senci moških. Zaradi porodniškega dopusta oziroma družinskih obveznosti so tudi danes pogosto nekonkurenčne, čeprav morda mnogo bolj izobražene od moških kolegov.

Načelo enakega plačila za enako delo je bilo na primer uvedeno z rimsko pogodbo leta 1957, a so razlike med plačami moških in žensk trdno zakoreninjene, napredek v zadnjih letih pa neznaten. V Sloveniji je leta 2021 razlika v plači med spoloma znašala 3,8 odstotka; med državami članicami Evropske unije je bila največja v Estoniji (20,5 odstotka), Luksemburgu jo je uspelo odpraviti.

Velik razkorak med zastopanostjo žensk in moških še zmeraj vlada v medijih. Ženske se kot sogovornice pogosto pojavljajo pri temah s področja sociale, zdravstva, šolstva in življenjskega sloga, gospodarstvo, znanost in politika so »rezervirani« za moške. Novinarji so pri iskanju sogovornic postavljeni pred številne izzive – pogosto je v časovni stiski iskanje sogovornika, ki bo privolil v pogovor, lažje; ženske se nemalokrat ne čutijo dovolj kompetentne za argumentiranje svojih stališč ali pa se ne želijo izpostavljati.

Medijsko poročanje bi moralo biti vedno progresivno, vendar glasovi žensk kljub temu ostajajo tihi. INFOGRAFIKA: Delo

Enakopravnost kot poslovni izziv

Drugače kot načrtno si prizadevati za enakovredno zastopanost žensk in moških v medijih, ne gre, pravi Hanna Österberg, vodja spletnega portala pri drugem največjem švedskem časopisu Svenska Dagbladet, pri katerem se že nekaj let ukvarjajo s tematiko enakosti spolov.

Medijsko poročanje je bilo oziroma bi vsaj moralo biti vedno progresivno, vendar glasovi žensk kljub temu ostajajo tihi. Österbergova, ki je v Slovenijo prispela na povabilo združenja Ona Ve in novinarkam ter novinarjem različnih medijskih hiš predstavila prakse, s katerimi so pri Svenska Dagbladetu poskušali doseči več bralk, ter načine, kako dati glas sogovornicam, je poudarila, da bo enakopravnost mogoče doseči, ko bodo novinarji začeli sogovornike in sogovornice obravnavati enakovredno in jim postavljali enaka vprašanja.

»Ženska perspektiva ni cenjena toliko kot moška. Sama menim, da bi morali na vprašanje enakopravnosti med spoloma gledati kot na poslovni izziv. Če se nam ženski glasovi ne zdijo pomembni, težko pridobivamo nove bralke. Naše izkušnje pri Svenska Dagbladetu so pokazale, da je za bralke zelo pomembno, da berejo o ženskah,« je dejala Hanna Österberg. Ko na spletu in v časopisih postavljamo v ospredje moške, ne prikazujemo le neki družbeni problem z moške perspektive, pač pa tudi izgubljamo priložnost za nove naročnice.

Mlade pripravnike opozarjamo, naj se pisanja lotijo z načrtno idejo o enakopravnosti med spoloma, pravi Hanna Österberg. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Pri švedskem mediju so poskušali leta 2018 načrtno zmanjšati prepad med bralkami in bralci njihove spletne izdaje. Njihov cilj je bil polovična zastopanost med spoloma. »Naredili smo veliko analiz, poglobljene intervjuje z bralkami in testirali družbene medije, ki jih večinsko uporabljajo ženske. Projekt The Gap je sprožil tudi odlične razprave v naši redakciji,« je poudarila novinarka in urednica.

Eno od ključnih spoznanj, do katerih jih je projekt pripeljal, je, da bralke dosežemo, ko se lahko s temo članka poistovetijo, ter tako, da se v zapisu osredotočimo na osebo. Lažje jih je doseči z videovsebinami in določenimi temami ter z uporabo družbenih omrežij in drugih kanalov, približati se jim je lažje tako, da se jim ponudijo povzetki poglobljenih člankov, ki jih ne utegnejo prebrati.

Več sogovornic prinese več bralk

Veliko je odvisno od tega, kaj sploh imamo danes za (pomembno) novico in kako jo predstavimo bralkam in bralcem. Vojna v Ukrajini in ameriške predsedniške volitve kot zunanjepolitični temi v tem času nesporno prednjačita, a kot opozarja Hanna Österberg, lahko novinarji (pogosto sicer z veliko truda) tudi o tem pišejo z ženske perspektive.

Kot primer je navedla intervju z ukrajinsko učiteljico, ki so ga pri Svenska Dagbladetu opravili prek povezave zoom, ter pogovor z ukrajinsko vojakinjo, ki opravlja svojo dolžnost na fronti. Bralkam in bralcem tako pokažemo svet z ženske perspektive ter dosežemo več bralk – poslovna situacija​ win-win, je večkrat poudarila sogovornica. Pri njihovem časopisu so uredniki v preteklosti pogosto zavračali novinarske prispevke, če so vsebovali zgolj stališče, ki ga je predstavil moški.

Ženska perspektiva ni cenjena toliko kot moška. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Mlade pripravnike, kot je še dejala Hanna Österberg, opozarjajo, naj se pisanja lotijo z načrtno idejo o enakopravnosti med spoloma – medijske hiše morajo namreč prevzeti del odgovornosti za oblikovanje javnega mnenja. Poleg tega štejejo, kolikokrat se je na naslovnici časopisa pojavila ženska, vendar hkrati spremljajo, ali je bila strokovnjakinja zastopana v isti izdaji tudi v članku – zgolj število žensk na naslovnici še ne pomeni enakopravne zastopanosti med spoloma.

Med letoma 2018 in 2019 jim je uspelo zmanjšati razliko med zastopanostjo žensk in moških v mediju na 40: 60 v korist moških, a je nato med pandemijo koronavirusa in na začetku vojne v Ukrajini spet narasla na približno 30: 70.

Pri tem je pomemben tudi način same medijske predstavitve posameznice ali posameznika. Jerneja Potočnik je lani v magistrski nalogi raziskovala medijsko prezentacijo spolov v slovenski politiki.

Z analizo vsebine člankov iz sedmih izbranih slovenskih spletnih medijev leta 2022 je proučila prezentacijo Urške Klakočar Zupančič in Nataše Pirc Musar na eni strani ter Roberta Goloba in Anžeta Logarja na drugi ter ugotovila, da so mediji o proučevanih političarkah pisali redkeje kot o politikih, pogosteje so se osredotočali na njun videz ter v zapisih kot spolni objekt proučevani političarki predstavljali pogosteje kot oba moška.

Prof. dr. Alenka Jelen pa je v raziskavi Reprezentacija spolov v slovenskih medijih navedla poveden primer političnih institucij – če jih vodijo ženske, jih mediji označujejo z generičnim imenom in ne z imenom in priimkom ženskega vira, pri moških pa je ravno obratno. Načrtno dajati glas ženskam v medijih in s tem načrtno nagovarjati bralke je zato težaven tek na dolge proge, s katerim se je treba ves čas ukvarjati.