V nadaljevanju preberite:

V ris literarnega so Vesno Lemaić pripeljale delavnice kreativnega pisanja literarno-umetniškega društva Literatura, mentorja proznih delavnic Andreja Blatnika, je malce ironično povedala pred leti, je dojela kot svojega guruja, ki dopušča svobodno voljo, delavnico pa kot komuno: »Bila sem študentka, videla sem objavo LUD Literatura, poslala eno ali dve zgodbi, napisani prav v ta namen, se pridružila in ugotovila, da Andrej literaturo razume res široko in poglobljeno. Hkrati smo imeli vsi, ki smo obiskovali prozne delavnice, skrajno raznolike pisave in ena od neprecenljivih stvari, ki je potem nisem nikoli več doživela in je najbrž tudi ne bom, je bilo to, da smo vsi brali besedila vseh drugih, kar je seveda od nas zahtevalo nekaj kritiškega uvida ne le do drugih tekstov, ampak tudi do svojega. Večina zgodb iz moje prve knjige je nastala v okviru delavnice, a zgodbe so imele med nastajanjem po devet, deset bralcev in sem o njih dobila enako število mnenj, kar je za avtorja res neprecenljivo; običajno imaš morda enega, dva bralca, ki ti povesta, kaj v zgodbi učinkuje in kaj ne, v mojem primeru je bilo teh mnenj kopica in lahko sem bolje premislila in upoštevala posamezne podrobnosti. Ob Andrejevem predlogu, da bi zgodbe objavila v knjigi, sem bila navdušena, a lahko dodam, da najprej nisem imela posebne želje, kakršno imajo tisti, ki kar vnaprej vedo, da bodo napisali in objavili knjigo. Če ne bi bila udeleženka omenjenih delavnic, prvenca ne bi bilo.«

Leto po izidu prvenca je avtorica na novinarsko vprašanje o svojem načinu ustvarjanja odgovorila: »Zame je pisanje zelo naporno. Bojujem se z blokadami, strahom pred belim ekranom, ko pa vidim, da je zgodba eksplodirala, začnem uživati.« Je še tako? »Tako je žal še vedno, pisanja ne povezujem z neko radostjo, ker moram najprej preiti svojo celotno psihodramo, vedno me spremlja dvom, ali se bom česa spomnila in dobro napisala. Strah pred belim zaslonom je moment, ki te ustavlja in ustavlja ... in potem, ko si res totalno na ničli, si moraš pač dokazati, da nisi taka nula, in potem v bistvu pisanje eksplodira. A do tega pride šele po boju z negotovostjo.«