V nadaljevanju preberite:

Osnovni cilj večine tistih, ki se udeležijo ironmana, je po Deželaku želja, da pridejo do cilja, da preživijo: »Priti na cilj je naša zmaga.«

Sploh če se človek prvič udeleži takšnega tekmovanja, lahko le delno predvidi, v kakšnih okvirih se bo gibal, saj gre za velike razdalje in desetine ur. »Pač greš in se potrudiš.« So vmes tudi sekunde, ko človek bije bitko na življenje in smrt? Pri ironmanu je podobno kot pri vseh drugih športih, je skromen Deželak, tudi tu koga kaj preseneti, doleti kakšna tragedija. Je pa morda bolj kot pri teku na kratke razdalje pri ironmanu obvezna »malce drugačna psihična pripravljenost od klasične, sodelovanje mentalne in fizične pripravljenosti, ko moraš poleg močne glave znati funkcionirati z bolečino, ki je včasih skoraj neznosna«. Bolečina je tista, ki odloča, ali si ali nisi, pravi Deželak in ob vprašanju, ali pri tem bolj trpi telo ali duša, za hip premolkne: »Glava je včasih prazna, utrujena, zaradi nje ni več motivacije. Noge sicer delajo, telo funkcionira, a pomanjkanje motivacije te ubija. Biti moraš dovolj močan, da se prepričaš, da veš, kakšen je tvoj cilj, da od njega ne odstopiš. Celo poškodbo si pripravljen tvegati in kar rineš in rineš. Večkrat pa nastopi tudi fizična kriza. Bolj si pripravljen, lažje funkcioniraš, lažje ti uspe. Mi na ironmanih smo vajeni, da boli.« Njegova sreča je, da je najboljši v teku, saj pride kot češnja na torto tek nazadnje na vrsto.