V luči poglabljajočih se neenakosti in rastočih življenjskih stroškov je bila oktobra lani v EU vložena iniciativa Obdavčitev premoženja velike vrednosti za financiranje ekološkega in socialnega prehoda s sloganom Obdavčimo bogate (Tax the rich). Pobuda prebivalce in prebivalke držav članic Evropske unije poziva k oddaji podpisa v podporo vpeljavi evropskega davka na premoženje. Za kaj pri vsem skupaj pravzaprav gre in zakaj bi nam vsem moralo biti mar?

V zadnjih desetletjih so premožni postali še premožnejši, medtem ko se ekonomska situacija večine ljudi vztrajno slabša. Milijarderji po svetu še nikoli doslej niso bili tako številni in tako premožni – 2781 milijarderjev ima skupno bogastvo, ocenjeno v vrednosti 14 bilijonov ameriških dolarjev. Po podatkih organizacije Oxfam ima najpremožnejši odstotek prebivalcev sveta v lasti skoraj polovico vsega premoženja, medtem ko ima manj premožna polovica prebivalstva Zemlje skupaj v lasti manj kot odstotek vsega premoženja. V prvih dveh letih pandemije in krize visokih življenjskih stroškov je 63 odstotkov vsega na novo ustvarjenega bogastva (26 bilijonov dolarjev) pristalo v rokah najbogatejšega odstotka prebivalcev, medtem ko je preostalih 37 odstotkov bogastva (16 bilijonov dolarjev), šlo v roke celotnemu preostalemu svetu. V Evropski uniji ima najbogatejša polovica odstotka prebivalcev v lasti skoraj 20 odstotkov celotnega bogastva, spodnja polovica vseh prebivalcev EU pa zgolj 3,5 odstotka celotnega bogastva.

Obenem je najpremožnejši odstotek prebivalcev sveta odgovoren za več emisij ogljikovega dioksida kot najrevnejši dve tretjini prebivalstva skupaj. Za ilustracijo: po podatkih Oxfama bi oseba, ki spada v preostalih 99 odstotkov prebivalstva, potrebovala 1500 let, da bi proizvedla toliko ogljičnih izpustov, kot jih v zgolj enem letu uspe proizvesti najbogatejšim milijarderjem. Ob vsem tem pa seveda vemo, da najhujše posledice podnebnih sprememb v veliki večini občutijo ravno najrevnejši.

Navedeni podatki so eden izmed povodov za razmislek o vpeljavi novega davka na premoženje, ki nam ga ponuja evropska iniciativa s sloganom Obdavčimo bogate. Pobudniki morajo do začetka oktobra 2024 zbrati milijon podpisov prebivalcev in prebivalk članic Evropske unije. Če jim bo cilj uspelo izpolniti, bo evropska komisija obravnavala njihov predlog o uvedbi obdavčitve velikega premoženja. Po predlogu pobudnikov bi z redistribucijo premoženja financirali socialno in okoljsko tranzicijo, ki jo Evropa in posamezne države članice nujno potrebujejo. Iniciativa je pomembna zaradi soočenja z okoljskimi težavami in zaradi vse večjih neenakosti v Uniji ter zato, da se vzpostavi pravičen sistem plačevanja davkov.

Kako pomembna je vzpostavitev pravičnega sistema plačevanja davkov, se zavedajo tudi bogati sami. FOTO: Yoruk Isik/Reuters

Pobudniki poudarjajo, da je pravičen sistem plačevanja davkov treba vzpostaviti skozi tri pravne točke. Kot prvo mora evropska komisija direktivo predlagati in sprejeti, da začne veljati čim prej. Pri tem je potreben skupinski pristop vseh držav članic, zato da ne bi prišlo do morebitnega tekmovanja med posameznimi državami. Kot drugo bi evropska komisija na ta način sprejela pozive ostalih evropskih institucij, ki so v preteklosti že dale pobudo, da mora Unija najti nove, lastne načine financiranja, kar bi lahko rešili z vpeljavo davka na veliko premoženje. Kot tretje pa je pomembno, da se pravno zagotovi, da se pridobljena finančna sredstva namenijo za reševanje neenakosti in okoljskih kriz.

Bogataši ne bi emigrirali

Nedavna raziskava Zelenih in Evropske svobodne zveze je preverjala, kaj bi vpeljava takega davka pomenila za evropske države. Ugotovili so, da bi z obdavčitvijo zgolj zgornjega pol odstotka najpremožnejših Evropejcev (ob progresivni davčni stopnji med 1,7 in 3,5 odstotka) evropske države skupno zbrale približno 213 milijard evrov na leto. V raziskavi so upoštevali tudi enega najpogostejših očitkov davku na premoženje: da se bodo premožni ob uvedbi dodatne obdavčitve premoženja preprosto preselili v katero od držav, ki jim ponujajo večje davčne ugodnosti. Dosedanje raziskave v nasprotju z uveljavljenim prepričanjem kažejo, da so strahovi o emigraciji bogatih neutemeljeni in da lahko v najslabšem primeru pričakujemo izselitev približno 3 odstotkov najpremožnejših. Ob upoštevanju omenjenega selitvenega učinka bi evropske države z obdavčitvijo najpremožnejših skupno še vedno zbrale več kot 208 milijard evrov na leto. Sicer pa bi sprejetje obdavčitve na ravni Evropske unije, kot to predlaga iniciativa, prispevalo ravno k preprečevanju tovrstnih selitev med posameznimi državami.

Med kritiki tovrstnih davkov pogosto slišimo tudi, da bo obdavčitev premožnejših zatrla njihovo motivacijo za nadaljnje delo, saj bi jim davek vzel del premoženja, ki so si ga pravično zaslužili. Vendar pravzaprav nihče ne more reči, da si resnično zasluži tako ekstremno bogastvo, saj pri uspehu in ustvarjanju bogastva ključno vlogo igrajo ravno družbeni dejavniki, na katere kot posamezniki nimamo vpliva (na primer, v kakšnem okolju se rodimo).

Davku na premoženje očitajo tudi, da bo njegova uvedba privedla do vsesplošne manjše gospodarske rasti, saj bi zmanjšal spodbudo za doseganje odličnosti v inovativnosti in za vstop novih subjektov na trg podjetništva. Z drugimi besedami: če obdavčimo bogate, bomo vsi na slabšem. Toda ali bi res lahko bili na slabšem, če pa že sam obstoj ekstremnega bogastva škoduje manj premožnim v družbi? Tudi če se gospodarska rast zmanjša, bi omejitev bogastva eliminirala škodljive posledice, ki nastajajo s tem, da ekstremno bogatim dovoljujemo, da se oklepajo svojega ogromnega bogastva. Bogastvo namreč omogoča pomemben vpliv na sprejemanje političnih odločitev, poleg tega pa imajo bogati tudi izredno velik vpliv pri oblikovanju družbenih norm. S tem, ko norme krojijo po svoji podobi, veliki večini ljudi, ki nimajo podobne življenjske zgodbe ali izkušnje (premoženja, izobrazbe, olikanosti, socialnih vezi itd.), otežujejo doseganje teh norm, potrebnih za ohranjanje socialnega statusa.

Pol odstotka najpremožnejših

Kaj bi vpeljava davka na premoženje pomenila za Slovenijo in kdo bi ta davek plačal? Iniciativa Evropske unije postavlja prag obdavčitve zelo visoko in targetira zares izjemno veliko osebno premoženje. Vsaka država članica bi smiselno določila svoj prag vrednosti osebnega premoženja posameznikov in posameznic, ki bi ga obdavčili. Za Belgijo so predlagali obdavčitev vseh, katerih osebno premoženje presega 1,25 milijona evrov, pri čemer se ne upoštevata vrednost nepremičnine, v kateri posameznik biva, in vrednost premoženja podjetja. Z davkom, ki bi zadeval le zgornjega pol odstotka najpremožnejših Evropejcev (ob progresivni davčni stopnji med 1,7 in 3,5 odstotka), kot ga predlaga prej omenjena raziskava, bi Slovenija zbrala 565 milijonov evrov na leto, kar bi predstavljalo skoraj odstotek celotnega BDP države. S temi sredstvi bi lahko na primer za 23 odstotkov povišali financiranje šolstva ali pa pokrili 16 odstotkov izdatkov za financiranje zdravstvenega sektorja.

Na zadnjem srečanju v Davosu je več kot 250 milijarderjev izrazilo pobudo političnim voditeljem, da je treba obdavčiti najbogatejše v družbi, tudi Bill Gates. FOTO: Keld Navntoft Via Reuters

Da lahko tovrstno obdavčitev postavimo v kontekst, moramo poznati trenutne lastnosti obdavčitve v Sloveniji. Iz najnovejših podatkov, ki jih je zbral OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj), je razvidno, da so v Sloveniji leta 2022 vsi davčni prihodki skupaj znašali 37,4 odstotka BDP. V primerjavi s Slovenijo, ki se po deležu BDP, ki ga predstavljajo davčni prihodki, uvršča na 14. mesto, so več davkov za delovanje javne države in javnih storitev na primer pobrale skandinavske države, vse zahodnoevropske države ter Grčija. Po prispevkih za socialno varnost, ki jih morajo od plače prispevati vsi zaposleni in njihovi delodajalci, pa se uvrščamo na prvo mesto lestvice držav OECD z zbranimi 16 odstotki BDP (43 odstotkov vseh davčnih prihodkov). Slovenija se tako pridružuje državam, kjer je dohodek iz dela nesorazmerno visoko obdavčen v primerjavi z obdavčitvijo velikih dobičkov podjetij in velikega premoženja posameznikov. Kot je to že predlagal ekonomist dr. Jože P. Damijan, bi se davek, ki ga prispevajo zaposleni in njihovi delodajalci, lahko znižal ob ustreznem hkratnem dvigu davka na dobiček in premoženje. Iz navedenih podatkov je razvidno, da manj premožni del prebivalcev Slovenije prispeva nesorazmerno velik delež celote pobranih davkov v primerjavi z najpremožnejšimi prebivalci države in zaslužki podjetij. Zato je evropska iniciativa tudi za Slovenijo izjemno pomembna.

Počasi, postopno, vztrajno

Premoženjska (in tudi dohodkovna) neenakost se v Sloveniji postopno in počasi, vendar vztrajno veča že od časa osamosvojitve in prehoda iz socializma v kapitalizem. Trend večanja premoženjske neenakosti pa se z davčnimi reformami v prid kapitala le še dodatno pospešuje. V Sloveniji najpremožnejši zgornji odstotek prebivalstva razpolaga s 23 odstotki celotnega neto bogastva, medtem ko povprečje EU znaša 17,8 odstotka. S tem Slovenija izkazuje višjo stopnjo premoženjske neenakosti, kot je ta značilna za države, kot so Velika Britanija, Nizozemska, Belgija in Italija, ki v naših predstavah sicer ne veljajo za najbolj egalitarne družbe. Razkorak med dohodkovno in premoženjsko neenakostjo ilustrirata tudi Ginijeva koeficienta (vrednost se giblje med 0 in 1, pri čemer manjše število pomeni večjo enakost v porazdelitvi dohodka ali premoženja, višje pa večjo neenakost, na primer, pri vrednosti 1 bi bila porazdelitev dohodka v neki družbi popolnoma neenaka, kar pomeni, da bi ena oseba razpolagala s celotnim dohodkom). Ginijev koeficient dohodkovne neenakosti je bil leta 2022 v Sloveniji 0,25, koeficient premoženjske neenakosti pa 0,67.

Kako pomembna je vzpostavitev pravičnega sistema plačevanja davkov, se zavedajo tudi bogati sami. V ZDA že več kot desetletje deluje združenje Domoljubni milijonarji (Patriotic Millionaires). Gre za milijonarje, ki javno opozarjajo na neustreznost in pomanjkljivosti trenutne davčne politike. Opozarjajo, da je premoženje treba deliti in da je treba poskrbeti za delovanje javne države, ki se mora financirati iz davkov, katerih pravičen delež morajo prispevati tudi najpremožnejši v družbi. Opozarjajo, da smo dosegli točko ekstremne koncentracije bogastva, kar pomeni tudi točko ekstremne koncentracije (politične) moči, to pa ogroža demokracijo, ekonomski sistem in družbeno kohezijo.

Tudi na zadnjem srečanju v Davosu je več kot 250 milijarderjev izrazilo pobudo političnim voditeljem, da je treba obdavčiti najbogatejše v družbi, tudi Bill Gates. Podobno so nedavno pred srečanjem Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada udeležence srečanja pozvali, da se zavežejo k zvišanju obdavčitve bogatih.

Kot v prispevku za britanski časopis The Guardian pravi Abigail Disney, vnukinja soustanovitelja studia Disney in članica Domoljubnih milijonarjev, bi bila vzpostavitev globalne obdavčitve milijarderjev kompleksna, a nikakor ne nemogoča. Nenazadnje je pred tremi leti 136 držav članic OECD sklenilo dogovor o uvedbi globalnega minimalnega davka na dobiček multinacionalnih podjetij v višini 15 odstotkov (ta velja le za dobičke, višje od 750 milijonov evrov). »Če lahko uvedemo minimalno stopnjo obdavčitve za največja svetovna podjetja, ni razloga, da ne bi mogli enako storiti za najbogatejše prebivalce sveta,« poudarja Abigail Disney. Obdavčitev najbogatejših namreč ne bi temeljno spremenila njihovega življenjskega standarda, ogrozila prihodnosti njihovih potomcev ali ogrozila ekonomske rasti, bi pa povzročila, da bi se neproduktivno zasebno bogastvo spremenilo v naložbo za skupno demokratično in bolj egalitarno prihodnost.

Anketa, izvedena med 2300 milijonarji iz držav G20, katerih investicijsko premoženje je vredno več kot milijon dolarjev, je pokazala, da kar 74 odstotkov vprašanih podpira visoke davke na premoženje, s katerimi bi ublažili trenutno krizo visokih življenjskih stroškov in izboljšali javne storitve. Avstrijska dedinja in milijonarka Marlene Engelhorn, ena najbolj vidnih in aktivnih podpornic vpeljave davka za premožne, meni, da milijonarji ne bi smeli odločati o tem, ali bodo ali ne bodo prispevali družbi, v kateri živijo, saj brez nje nikoli ne bi postali milijonarji. Obenem poudarja, da je družbena pravičnost v interesu vseh, zato je davek na veliko premoženje najmanj, kar lahko milijonarji storijo, da prevzamejo svoj del odgovornosti.

***

Avtorice in avtor so študenti magistrskega študija sociologije na FDV UL.