Oranžna vina so se rodila v Sloveniji

V svetu so poleg butičnih vin v zadnjem času iskana tudi oranžna vina. Povečano povpraševanje na trgu za temi vini je zaznati posebej med generacijo milenijcev, ki si želi preizkusiti nekaj novega. A oranžna vina najverjetneje ne bodo nadomestila rdečih in belih vin, pravijo strokovnjaki.

Iz gruzijske nacionalne agencije za vino so na primer sporočili, da se je izvoz oranžnih vin v letu 2017 povečal za 54 odstotkov, večina je končala na evropskem in ruskem trgu. Vinar Aleš Kristančič (Movia) je oranžna vina, ki so danes velik hit, ponujal že pred leti, »a sem bil 20 let pred časom«, je povedal. »Oranžna vina so ne le novost v Evropi, ampak v svetu. In vsi poznavalci vin vedo, da smo oranžna vina začeli pridelovati v Sloveniji in malo čez mejo pri zamejskih Slovencih. Spomnim se, da smo bili velikokrat na kakšnem tržišču kot prezgodaj pojoči petelini. Že pred skoraj 30 leti smo promovirali bela, uležana, macerirana vina v Avstriji, kjer so nam govorili, da nočejo tega, ampak sveža vina. Leta kasneje pa je prišla delegacija iz avstrijske vinske prestolnice na obisk in so hoteli oranžna vina.« Pravi, da je ta vina težko pridelati. Ker so to vina brez žvepla, moraš imeti izkušnje, primerne vinograde, ki malo obrodijo, tudi primerno klet, pripoveduje. Doda, da se je takšno vino pri nas pridelovalo, preden je bila izumljena preša, ki je prinesla ekonomski korak naprej.


 

Prenapihnjena zgodba

Rok Opara iz vinske kleti Vina Opara meni, da je zgodba oranžnih vin deloma prenapihnjena. Spomni se, da je na fakulteti – je magister živilstva – profesorica dejala, da so »oranžna vina enciklopedija napak vina«. »Pri oranžnih vinih se pri pridelavi ne uporabljajo skoraj nobena enološka sredstva – so brez kvasovk in čistilnih sredstev. »Se pa ljudje ne zavedajo stranskih učinkov takšnih vin. V strokovnem svetu vinarstva je zaznati vse več znanstvenih raziskav, ki poročajo, da so oranžna vina bolj nevarna zdravju od tradicionalnih, ker se ne uporabljajo kvasovke, mlečnokislinske bakterije ter hrana zanje. To so namreč živa bitja in za svojo pretvorbo sladkorja v etanol in jabolčne kisline v mlečno kislino potrebujejo hrano. Tako se ustvarjajo stresni pogoji za kvasovke in mlečnokislinske bakterije in bi se lahko zgodilo, da so v vinu prisotni biogeni amini, ki so karcenogene spojine, tega pa za zdaj pooblaščene organizacije za izdajo odločb o vinu ne merijo. V bodoče naj bi se to spremenilo,« dogajanje na znanstvenem področju oriše Opara.

Ne glede na majhnost pa so slovenska vina, oranžna, butična, bela in rdeča, prisotna domala po vsem svetu, pa čeprav ne preprosto prodreti na tuji trg. Zato je slovenska vinska zgodba uspešna ali kot pravi Maksimiljan Kadivec, glavni enolog v Ptujski kleti: »Ko ti v mestu na drugem koncu sveta – v našem primeru Minneapolis v Minnesoti – distributer sporoči, da se tvoje vino prodaja v več restavracijah kot v vsej Sloveniji skupaj, spiješ kozarec na dušek ter pred sodelavci in vinogradniki z zadovoljstvom in ponosom rečeš: 'Smo na pravi poti. Gremo dalje!'«