Ohraniti urgence ali pustiti bolnike umreti

»Bolnika s pljučnico, ki bi ga v drugi bolnišnici sprejeli, mi pošljemo domov, čeprav bi moral ostati v bolnišnici. A nimamo prostora. Interna klinika ima 483 postelj, kar je premalo. Potrebovali bi jih še 200,« opisuje težavo dostopnosti do zdravljenja prebivalcev osrednje slovenske regije z Ljubljano zdravnik Hugon Možina, vodja internistične prve pomoči (urgence) v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana.
 

Sanacija bolnišnic na račun UKC Ljubljana

Del težave izvira iz dejstva, da zdravi UKC Ljubljana ne samo prebivalce Ljubljane in osrednje Slovenije, ampak je tudi bolnišnica, v kateri zdravijo bolnike, ki jih druge bolnišnice ne znajo. A zadnji čas premeščajo bolnike v Ljubljano še iz drugih razlogov.

»Sinoči so klicali iz ene od manjših bolnišnic, da bodo poslali možakarja, ki si je zlomil stegnenico. Povedali so, da nimajo kirurga. UKC je za bolnike zadnje upanje. Poškodovanca smo oskrbeli v terciarnem UKC, čeprav je bila poškodba tako enostavna, da bi jo lahko oskrbeli v katerikoli bolnišnici. Če bi se taka premestitev zgodila v Angliji, tista bolnišnica ne bi nikoli več dobila denarja za poškodbe,« navede primer kirurg prof. dr. Matej Cimerman, predstojnik travmatologije v UKC.

»Vse več je pacientov, ki jih druge bolnišnice pošljejo k nam. Tako izvajajo sanacijo, ki jo je predpisalo ministrstvo. UKC ne more bolnikov poslati nikamor,« pove Matjaž Tavčar, poslovni direktor kirurške klinike UKC. Podobno velja tudi za internistične bolnike. »Nekateri bolniki pridejo v UKC sami, mnoge pa premestijo iz drugih bolnišnic, ker jih tam ali ne znajo ali ne želijo več zdraviti,« pove Možina.


 

Mizerno plačilo zdravstvenih storitev

Čeprav ima Slovenija sistem, v katerem bi moral »denar slediti bolniku«, to ne drži. Pogodba z zdravstveno blagajno (ZZZS) natančno določa, da bo ZZZS letos plačal za 97.570 hospitaliziranih bolnikov. Koliko jih bo dejansko prišlo skozi vrata UKC, ni nikjer upoštevano. Vidi pa se v vsakoletni izgubi UKC. Nekatere storitve so tudi neznansko podcenjene. ZZZS plačuje v imenu zavarovancev sramotno nizke zneske.

V prvih petih mesecih so na Internistični prvi pomoči (IPP) triažno pregledali 10.294 bolnikov, ki so prišli po nujno pomoč, 6000 so jih zadržali na opazovanju. Za vse so dobili 274.473 evrov, pičlih 16 (!) evrov na bolnika. Le 70 evrov v povprečju na pacienta pa dobi IPP plačano za ambulantni pregled, ki vključuje: pregled specialista, mnenje dodatnega specialista, delo sestre, preiskavo srca (EKG) z zdravnikovim mnenjem, rentgensko slikanje pljuč z mnenjem radiologa, odvzem krvi in laboratorij, nastavitev intravenskega kanala in nujna intravenska zdravila, infuzijo, higiensko oskrbo pacienta, kar vključuje plenice in razne oblike pomoči, saj so bolniki na IPP stari (v povprečju 72 let).
 

Brez urgenc, brez izgub

»Urgenca se ne izplača in bi jo ekonomsko gledano morali ukiniti,« pravi poslovni direktor interne klinike Zlatko Lazarevič. Enako poslovni direktor kirurške klinike Matjaž Tavčar. »Pregled poškodovanega bolnika na kirurški urgenci je plačan pičlih 15 evrov, začetna zdravniška specialistična oskrba 27 evrov, kompletni kirurški pregled pa v povprečju 78 evrov. V to so všteti tudi oskrba rane, šivanje, mavčenje zlomljene noge, prevezovanje,« pove.

Podobno nesprejemljive so cene bolj zapletenih zdravljenj, na primer transplantacije pljuč. ECMO, to je zunajtelesni krvni obtok, ki nadomesti funkcijo pljuč in srca pri najhuje bolnih, pa sploh ni plačan. Za vse zdravljenje bolnika, ki dobi ECMO, plača ZZZS največ 23.925 evrov, čeprav so stroški z ECMO dobrih 42.000 evrov.

​Kar dve tretjini bolnikov pride do postelje na interni kliniki skozi urgenco. Nova urgenca, velika 1000 kvadratnih (prej le 300) ne pomaga nič, če v bolnišnici ni postelj, kjer bi nujnega bolnika lahko zdravili. »V povprečju traja 13 ur od pregleda bolnika do sprejema v bolnišnico. Postelja je še topla, ko pride naslednji,« pove Možina. Zato nimajo prostora, da bi zdravili vse nenujne bolnike, za katere se tako čakalne dobe podaljšujejo.
 

Odhodi sester najbolj ogrožajo nujne bolnike

Velika težava je odhajanje medicinskih sester z najtežjih delovišč, o čemer smo že pisali. »Z internistične prve pomoči je odšlo 14 izkušenih sester. Tudi če bomo dobili nove, se morajo za delo različno dolgo uvajati, triažne tri leta. Šele po tem dovolj dobro obvladajo svoje delo. Pomanjkanja sester torej ni mogoče odpraviti čez noč. Če jim ne bodo za vsaj 30 odstotkov zvišali plač, bomo morali zaradi premalo sester urgence krčiti, intenzivne terapije zapirati. To je dolgoročno velik problem za Slovenijo.
​
​Pacienti bodo morali iti drugam. Če hoče država ohraniti urgence, bo morala zanje nekaj narediti,« meni ekonomist Lazarevič.
»Oskrba in varnost pacientov v osrednji regiji se bosta poslabšali, če izkušen kader zamenjamo z neizkušenim,« pravi zdravnik Možina.



Vse večji pritisk na urgence je tudi zaradi čakalnih dob pri redni poti skozi zdravstvo. »Na urgenci dobi bolnik vse preiskave v štirih urah, po redni poti pa hodi dve leti sem in tja, pa ima morda raka. Ljudje umirajo zaradi dolgih čakalnih dob,« je povedal Cimerman. Opozarja, da je odpravljanje čakalnih dob skozi enkratni dodatni program (EDP) napačen ukrep.

»To je administrativen pristop. Narekuje, da operiramo nenujne bolnike, ki bi lahko čakali, pred nujnimi, ki medtem tudi umirajo. Dobro plačuje ekipe, ki delajo enostavne posege popoldne, tisti, ki sredi noči rešujejo življenje, pa so plačani mizerno. Stroki je treba zaupati, da bo znala presoditi, katere bolnike je za obstoječa sredstva najbolj treba zdraviti,« pove. Eden od administrativnih ukrepov je tudi namera plačevanja artroskopij.
 

Nepotrebno plačevanje artroskopij

»ZZZS namerava plačevati vse artroskopije, kar je nepotrebno. Po svetu njihovo število upada. To so najmanj nujne operacije. Indikacije za artroskopije so preširoke. Ljudje bodo umirali na račun takih nenujnih posegov. Stroke ni nihče nič vprašal,« je ogorčen kirurg Cimerman. Enako meni Možina: »Pri odpravljanju čakalnih dob je treba upoštevati stroko.«

​UKC je na koncu svojih zmogljivosti, opozarjajo sogovorniki. Naštete težave, predvsem pomanjkanje postelj in odhodi medicinskih sester, povzročajo slabšo oskrbo prebivalcev osrednje Slovenije in vseh bolnikov, ki jih pošiljajo v Ljubljano druge bolnišnice. Pričakovati, da bo UKC zdravil vse več bolnih in odpravljal čakalne dobe, je brez dodatnih virov nemogoče. In rešitve?
 

Prebivalci osrednje slovenske regije z Ljubljano vred, skupaj 600 tisoč ljudi, ima slabši dostop do bolnišnice kot drugi Slovenci, kažejo dolgoletni podatki. Med rešitvami zato sogovorniki naštejejo tudi novo bolnišnico za ljubljansko regijo ali  prenovo stavb v UKC, ki so zdaj neizkoriščene.

S spremembo zakona o zavodih bi bilo treba omogočiti bolnišnicam gospodarjenje s premoženjem, dati večjo samostojnost in pristojnosti menedžerjem v bolnišnicah.
​
Predvsem pa je treba plačevati UKC po cenah, ki odražajo dejanske stroške. Nujno je treba tudi zaupati medicinski stroki in ji omogočiti razvoj, menijo. Če vsega tega ne bo, se bo zdravstvena oskrba v Sloveniji bistveno poslabšala. »UKC Ljubljana je zadnje upanje za bolnike iz vse Slovenije. Če v njem ne bo pogojev za dobro oskrbo bolnikov, je to slabo za vse prebivalce,« opozarjajo.