Ogrevana planinska koča, nato pa voda, čaj in sendvič iz nahrbtnika

Oskrbniki planinskih koč so že večkrat izrazili nejevoljo nad planinci, ki izkoriščajo gostoljubnost slovenskih koč. Nič ni narobe s tem, da ljubitelji planin s seboj prinesejo svojo pijačo, sendvič, nekaj sladkega, a ko se zgodi, da imajo oskrbniki po njihovem odhodu kup stroškov, pa le malo dobička, je potrebno na to glasno opozoriti.

Povod za to pisanje je nedavni dogodek v Domu pod Storžičem, ko je skupina Gorski svedri na zasebno zabavo s seboj prinesla velike količine alkohola, za nameček pa nato za sabo pustila še veliko umazanijo. Gorski svedri trdijo, da so pred odhodom prostore počistili, zato se v polemiko, kdo je imel prav in kdo ne, ne bomo spuščali.

Ostaja pa dejstvo, da Slovenci do koč še vedno nimamo pravega odnosa. »Planinska zveza Slovenije ima te domove kot zatočišča, kamor je vnos hrane in pijače dovoljen. Podaja pa kljub temu priporočila glede ravnanja, vendar smo mi glede tega, ali planinci to upoštevajo, nemočni,« pravi oskrbnik Doma pod Storžičem Uroš Ribič.

Obiskovalcem koč torej noben zakon ne more preprečiti, da bi po dveh ali treh urah hoda na toplem in pod streho pojedli kosilo, ki so ga prinesli iz doline. Vseh kljub temu vendarle ne gre metati v isti koč, saj razmere niso povsod kritične.



»Planinsko društvo (PD) Tržič skrbi za več koč in veliko je odvisno od tega, ali se lahko planinci do njih pripeljejo. Do Doma pod Storžičem vodi cesta, zato je vnosa lastne hrane in pijače veliko. Bolj v visokogorju, kjer je treba nesti nahrbtnik nekoliko dlje časa, pa problematika ni tako pereča,« opozarja predsednik PD Tržič Uroš Ahačič.

»Dejstvo je, da inšpektorji koče obravnavajo povsem enako kot gostinske objekte v dolini. Zahtevajo enake standarde kot jih izpolnjuje lokal sredi Ljubljane, včasih so pri pregledih v kočah celo bolj papeški od papeža. Vsako leto nas obiščejo ter predpišejo, kaj vse moramo zamenjati, dodati.«

Problem nastane, ko je potrebno te standarde izpolnjevati, saj oskrbnikom oziroma planinskim društvom predstavljajo precejšnje finančno breme. Posamezniki, ki obiščejo koče, ko sije tisoč veličastnih sonc in so vse mize zunaj in znotraj koče zasedene, zmotno menijo, da je tako vsak dan.

»Koče velikokrat samevajo, ob slabem vremenu so planinci redki, ne cedita se le med in mleko,« opozarja Ahačič. Velikokrat se pojavijo tudi glasna vprašanja, zakaj je kava v hribih tako draga in kako to, da moramo za plastenko vode odšteti dva evra ali več. »V kočo mora nekdo te stvari prinesti oziroma pripeljati, v visokogorje je to helikopter, kar prevoz precej podraži. Potem so tu še plin, drva. Koče so vseskozi ogrevane, tudi če pride planinec le na čaj. V tujini nikomur ne pride na misel, da bi izkoriščal gostoljubnost oskrbnikov.«



Na vprašanje, ali sta za takšno ravnanje, o katerem teče polemika, kriva naša (ne)kultura ali neznanje, Ahačič ne more natančno odgovoriti. »V našem okolju je pred leti veljalo, da lahko v kočo vsak prinese lastno hrano. Tako je bilo 30 ali 40 let nazaj, ko je vse slonelo na prostovoljstvu. Danes pa moramo plačati za vsakega inštalaterja, ki nam pride popraviti pipo, če ga sploh dobimo, ker se mu tako dolga pot niti ne splača. Drag je tudi odvoz smeti v dolino.«

O nekulturi obiskovalcev gora je avgusta, ko je potekala čistilna akcija na Triglavskih podih, govoril tudi oskrbnik Triglavskega doma na Kredarici Herman Uranič: »Ljudje puščajo nesnago povsod. Po sobah, v kopalnici. Potem pa se pritožujejo, zakaj je stranišče umazano. Takšno je zaradi (ne)kulture obiskovalcev, ne pa zaradi našega osebja. Čeprav smo povsod postavili smetnjake, je nekaterim pločevinko težko vreči vanje, raje jo vržejo na tla.«



Takrat nam je zaupal nekaj številk – za odvoz vsak mesec pripravijo okrog 10 ton smeti, kar jih stane približno 60.000 evrov letno, še dodatni strošek, 25.000 evrov, odštejejo za odvoz fekalij. Helikopterski prevoz plačajo sami.

A Ahačič ob tem opozori še na nekaj. Pogosto pozabljamo, da se iz prihodka planinskih koč vzdržujejo planinske poti. Ahačič je kljub neprijetnosti z Gorskimi svedri optimističen in upa, da bomo vsi skupaj ozavestili, kako koče niso same sebi namen, pač pa stojijo ogrevane tam zaradi naše lastne varnosti.