Odpravimo Slovence

Slovenska politika se v tridesetih letih samostojnosti ni prav veliko spremenila. Objavljamo zelo zanimiv zapis sociologa Braca Rotarja, objavljen v Sobotni prilogi dela, 9. februarja 1991, z naslovom »Odpravimo Slovence« o razumevanju političnega delovanja takratne vladajoče koalicije. Z minimalnimi spremembami bi bil njegov zapis še kako aktualen tudi danes:

»Boljševiška oblast je imela v svojo konstitucijo vdelan strah pred sle­herno spontano, natančneje, nenadzorovano ali njej celo neznano 'dejavnostjo ljudi, še posebej pa in­telektualcev. Zato je kajpada imela tehtne vzroke: njo samo je v oblast povzdignil – res sicer nehote in nevede, pa vendarle – spontan in organiziran odpor ljudi zoper neki drug (okupacijski) režim, ta odpor pa so utemelje­vali, propagirali in deloma tudi vodili kritični intelektualci. Enak proces je to oblast odnesel, vsaj pri nas.



Nekaj podobnega se je dogajalo z Demosovo oblastjo. Na površje jo je napla­vilo ljudsko gibanje, katerega gonilo so bili intelektualci, zdaj pa v njem prevladujejo ide­ološki atavizmi, ki pri prizadetih zbujajo od­por. V povsem boljševiški paniki pred delitvi­jo oblasti ali celo pred odhodom z oblasti so Demosovi velmožje razvili teorijo domin: če pade eden izmed njih, se podere vsa vrsta. Mušketirsko geslo 'Vsi za enega, eden za vse!' sicer brumno zveni pri očetu Dumasu, v politiki, ki je menda umetnost možnega, pa se sliši nekam otročje.

V resnici gre kajpada za psihotične strahove: če Demos verjame v sistem, za katerega se je menda bojeval, se mu ni treba bati za oblast niti tedaj, če izbruhne vladna kriza. Zamenjalo bi se nekaj ljudi, vlada pa bi ostala še zmeraj Demosova. Nekaj povsem drugega pa je, če si stranke v koaliciji v resnici ne zaupajo, če jih ne druži skupen program, ampak skup­no sovraštvo (denimo antikomunizem) in sla po oblasti, do katere posamič ne bi imele dostopa. O tem niti ugibati ni treba. Zakaj gre, je mogoče ugotoviti iz tistega, česar De­mos ne zna (ali ne more) skriti.

Vsaj kar zadeva vlado, so si Demosovi veljaki izbrali politiko, ki jih utegne zares še pred volitvami vreči z oblasti: vedejo se, kakor da gre za tajno društvo, ki ga malone zoper voljo udeležencev povezujejo strašne kultne skrivnosti, ali za mafijsko druščino, v kateri merijo protagoni­sti drug drugemu s pištolo v glavo, tako da kakšno funkcionalno restrukturiranje vlade, njihove vlade, res ni mogoče. Sedeži so razde­ljeni, in kdor se premakne, dobi strel v betico. Vsaj videz je tak, da je veliko pomembnejše, da Demos obdrži oblast in da hkrati ostane porazdelitev položajev v njegovem okrilju po­vsem enaka, kakor pa da se državljani Repu­blike Slovenije naposled znebimo balkanskih norosti in se izognemo duhovni in materialni revščini …

Ti osebki, ki so po svojem lastnem mnenju bojevniki zoper stalinistični ali kar komuni­stični totalitarizem – vse prepogosto pa gre za junake zadnjih petih minut – bi kajpada naj­bolje storili, če bi se najprej sploh poučili o tem, kaj je to totalitarizem, stalinizem pa še nacizem, fašizem in klerofašizem, nato razčle­nili svojo lastno formo mentis in njene ideolo­ške predpostavke ter šele nato začeli vreščati, naj kdo prime tatu.

Že zgolj to, da takšne samokritične refleksije ni bilo, kaže, da nekaj škriplje v ideološki podlagi nove oblasti. Še bolj pa smo o tem lahko prepričani spričo dejstva, da niti tistih republikanskih in demo­kratičnih institucij, ki veljajo za republikanske in demokratične že več kakor dve stoletji, ta oblast ni zmožna prepoznati in jih vzeti za svoje, čeprav je to storila tudi civilizirana des­nica v zahodnih demokracijah.



Prav narobe, v vladi sedijo ljudje, ki so zmožni polemizirati z razsvetljenstvom, kakor da gre za sodoben pojav (kar vse preveč spominja na polemike z mrtvimi filozofi v srednjem veku in na drzno nasprotovanje na primer Platonu pri pogrošnih marksistih). Sholastični napadi na razsvetljen­stvo na koncu 20. stoletja, to je nekaj za teater absurda, ne pa za vladni resor, ki bi ga smele ideologije bolj malo brigati.

Demosov bunkerski stil obrambe in njegov glasovalni stroj, zaradi katerega slovenska skupščina ni parlament, ker v njej nikomur ni mogoče nič dokazati ali koga o čem prepričati (ta ustanova si ne zasluži imena parlament, temveč prav zbor, kakor predlagajo vladni poslanci: parlament je namreč kraj, kjer se govori, zbor je bolj prikimovalska naprava; parlament sodi v tradicijo pravne države, zbor pa aludira na pevski zbor pod dirigentovim vodstvom ali na zbrane bojevnike pred boj­nim pohodom) očitno kažeta na že omenjeno paranoidno psihozo, preganjavica imenova­no, saj šefi koalicije očitno ne verjamejo niti tega, da so bili legalno izvoljeni (in nekateri, ki se ustopajo v imenu slovenskega naroda, tudi zares niso bili ne izvoljeni ne od skupšči­ne imenovani).«