Odnos do javnega dolga se spreminja z leve na desno

Ljubljana – Stranke imajo različne poglede na vzdržnost javnega dolga, razkriva Delova anketa. Najbolj varčne in konservativne so v izjavah stranke desno od politične sredine. Dolg se jim zdi nevzdržen, na politični levici pa ga zaznavajo kot manj problematičnega.

Slovenija se je dolgo po osamosvojitvi ponašala kot nizko zadolžena država. In posledično je bil nizek dolg (z dobrimi 20 odstotki BDP je bil daleč nižji od maastrichtsko dovoljenih 60) najlažja od petih ovir, ki smo jih morali preskočiti še pred prevzemom evra januarja 2007. Javni dolg tisti čas ni bil breme za proračun, saj so naši letni izdatki za plačilo obresti obresti znašali približno 200 milijonov evrov, štirikrat manj kot zdaj.



Slovenski javni dolg je začel strmo naraščati po letu 2008 zaradi posledic gospodarske krize, ki smo jo občutili z dvojnim padcem v obliki črke W. Z odločitvami vlad, predvsem Pahorjeve (2008-2011), se je Slovenija pospešeno zadolževala za pokrivanje proračunskih primanjkljajev, v letih 2013 in 2014 so nas močno udarile še finančne posledic sanacije bank. Javni dolg se je skoraj početveril in presegel 80 odstotkov, konec lanskega leta pa se je zgolj zaradi visoke gospodarske rasti znižal na 73,6 odstotka BDP.

A po drugi strani se je dolg lani celo nominalno zvišal na blizu 32 milijard evrov; stroški za njegovo letno servisiranje zdaj dosegajo skoraj 900 milijonov evrov (dva odstotka BDP), in se lahko v prihodnje, ob verjetnem zvišanju obrestnih mer, krepko povečajo in letno vnovič presežejo milijardo evrov. Javni dolg bo pomembno krojil naše prihodnje proračune in je zato tudi prvovrstno politično vprašanje, ki zadeva vse davkoplačevalce.
Stranke o vzdržnosti dolga

Ali je naš javni dolg – znaša 15 400 evrov na prebivalca, letno pa vsak od nas zanj plača dobrih 400 evrov obresti –, še vzdržen, smo zato povprašali desetorico strank, ki se potegujejo za vstop v parlament na junijskih volitvah.

Iz odgovorov izhaja, da višino dolga in njegove posledice problematizirajo predvsem stranke NSi, SDS in SLS, ki se politično pozicionirajo na desno sredino, za vse omenjene je obstoječi javni dolg nevzdržen, do zadolženosti so kritični tudi v Dobovškovi Dobri državi, kjer jih skrbijo neugodni trendi in demografska gibanja. Kar zadeva odhajajočo koalicijo, v SMC in SD izpostavljajo zlasti relativno znižanje javnega dolga v zadnjem obdobju, o njegovi vzdržnosti pa se niso konkretno izjasnili, medtem ko so v Desusu prepričani, da je javni dolg še vzdržen, ker ga uspešno zmanjšujemo. V vzdržnost slovenskega javnega dolga, vsaj v zdajšnjem obdobju konjunkture, so prepričani tudi v Listi Marjana Šarca, a pripominjajo, da se ne znižuje dovolj. Najbolj ločeno stališče imajo v Levici; menijo, da je javni dolg vzdržen, saj ga je Slovenija redno odplačevala tudi v najhujši krizi. Vzdržnost dolga naj bi po mnenju te stranke zagotavljalo tudi več kot 50 milijard evrov vredno premoženje države in rast slovenskega BDP na 52,5 milijarde evrov v letu 2020.

Ali je slovenski javni dolg – v višini skoraj 32 milijard evrov (dobrih 15.400 evrov na prebivalca), kar zdaj znaša približno 74 odstotkov BDP – za vašo stranko še vzdržen?

 

Kreativne ideje za zmanjšanje dolga

Stranke smo povprašali še, kako bi zniževali (nominalno in v deležu BDP) javni dolg, če bi vstopili v prihodnjo vlado. Povzemamo nekaj najbolj značilnih odgovorov.

V NSi bi dolg oklestili zlasti z znižanjem celotne javne porabe (zdaj znaša dobrih 47 odstotkov BDP, op. p.) na vsaj povprečje držav OECD, ki znaša približno 42 odstotkov, z racionalizacijo javne uprave in izboljšanjem poslovnega okolja.

V SDS bi ga znižali predvsem z uravnoteženo fiskalno politiko, s katero bi spodbujali gospodarsko rast, prisegajo tudi na reforme (zdravstvena, pokojninska, delovna in prostorska zakonodaja, javni sektor, davki in subvencije...).

Socialni demokrati računajo na prihodke od prodaje državnega premoženja, ki bodo prednostno porabljeni za predčasno plačilo dolga in financiranje demografskega sklada.

V SMC stavijo tudi  na razvojno naravnane lokalne proračune in učinke zelene proračunske reforme.
V Levici bi zvišali prilive z dvigom davkov na kapital in premoženje, zvišali bi davek na dobiček, obdavčili bi premoženje večje vrednosti, na drugi strani bi oklestili nepotrebne odlive, zlasti izdatke za oborožitev dveh bataljonskih skupin, ki naj bi stala 1,2 milijarde evrov. Presežek bi namenili za zdravstvo in raziskave in razvoj, del tudi za zmanjšanje dolga.

V LMŠ bi dolg bi zmanjšali z vzdržnostjo javnih financ, opozarjajo, da moramo realni pri povišanju plač in novih zaposlitvah v javnem sektorju, omenjajo tudi strukturne reforme, povezane s staranjem prebivalstva (pokojninska in zdravstvena ) itd. Zagnali bi velike investicijske projekte (modernizacija železnic, energetska prenova javnih stavb, rekonstrukcija cest infrastrukture). za katere se predvsem zadolžujemo doma.

V stranki Alenke Bratušek bi vse prihodke slabe banke porabili za pokrivanje dolga, ki je nastal pri sanaciji bank in gospodarstva, računajo, da bi s tem dolg padel pod 60 odstotkov BDP.

V Dobri državi v prihodnjih dveh mandatih napovedujejo znižanje javnega dolga pod 50 odstotkov BDP in v primernih okoliščinah prodajo vsega nestrateškega premoženje države (delnice, deleži, nepremičnine …). Uvedli bi tudi enotno stopnjo DDV.

V SLS pa predstavljajo nov model regionalizacije, po švicarskem kantonalnem modelu; posledica bi bila tudi zmanjšanje stroškov delovanja države.

Idej je veliko, na potezi so volivci.