Obljube upokojencem bodo lahko uresničljive le postopno

Ljubljana – Peterica, ki sestavlja vlado, si je za cilj določila »pravičen, solidaren in finančno vzdržen pokojninski sistem ter zagotavljanje varne starosti«. Da bi to dosegli, so nanizali več ukrepov, večinoma všečnih, pri nekaterih bodo gotovo naleteli na nasprotovanje delodajalcev, nekatere pa bodo najbrž morali še doreči, da z njimi ne bodo ustvarjali novih krivic.

Minimalna pokojnina za polno dobo 613 evrov, višji odmerni odstotek, postopno zvišanje prispevkov delodajalcev je nekaj točk, ki jih zasledimo v koalicijski pogodbi in naslavljajo starejše. V sporazum je vključena večina predvolilnih obljub vseh strank, ki sestavljajo koalicijo, in tudi Levice.

Prav Levica se je še pred 3. junijem zavzemala za to, da bi se delež, ki ga v pokojninsko blagajno vplačujejo delodajalci, zvišal, in sicer z 8,85 odstotka na 15,5, kolikor prispevajo zaposleni in kolikor so delodajalci dajali do leta 1996. Kompromis zdaj je, da bodo obremenitev delodajalcev zvišali za 0,8-odstotne točke na leto in bo ob koncu mandata prispevek delodajalcev torej znašal dobrih 12 odstotkov. »Vprašanje je, kaj bo to pomenilo za samo gospodarstvo in zaposlitve. Ta poskus izenačitve ima lahko dva namena – da priteče v pokojninsko blagajno več ali da bi povečali prispevek delodajalca in zmanjšali prispevek zaposlenega ter bi se tako povečale neto plače,« razmišlja Marijan Papež, direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Zpiz). Zaradi znižanja prispevnih stopenj za delodajalce s 15,5 na sedanjih 8,85 odstotka leta 1996 je država zagotavljala sredstva iz proračuna. Zadnji dve leti je zaradi gospodarske rasti in posledično večjih prilivov v pokojninsko blagajno znesek iz proračuna vse manjši.
 

Povečanje obremenitev plač

Papež je prepričan, da delodajalci ne bodo navdušeni nad ukrepom. »Povečanje obremenitev plače lahko pomeni, da se število zaposlenih na ta račun zmanjša. Treba pa je vedeti, da povečanje prispevkov ne pomeni odmere višje pokojnine. Za odmero višje pokojnine bi se morale zvišati plače in zavarovalne osnove,« opozarja Papež, ki pa podpira zavezo, da se odmerni odstotek za 40 let pokojninske dobe zvišajo na najmanj 63 odstotkov in posledično za vsa dosežena leta navzdol. »S tem se mi zelo strinjamo. Če pogledamo nazaj, z Ropovo reformo Zpiz-1 so grobo posegli v starostno pokojnino in odmerni odstotek za moške za 40 let pokojninske dobe se je znižal s 85 na 78 odstotkov. Če ne bi bilo spremembe zakona Zpiz-2 januarja 2013, bi padel na 72,5 odstotka. Ta zaveza je rešitev, da spet dosežemo 85 odstotkov oziroma celo več, ker teh 63 odstotkov pomeni kot prejšnjih 86, saj so zdaj valorizacijski količniki drugačni. Kar je zdaj treba storiti za prihodnost je, da se za moške postopno dviguje na 63 odstotkov oziroma na 63,5, za ženske pa, da ostane do konca leta 2019 63,5 odstotka, kot je zdaj, potem pa se ne zniža, kot je predvideno v prehodnih obdobjih, temveč tako ostane.«

Po mnenju direktorja Zpiza bi ta odmera morala veljati samo za na novo upokojene in postopno, finančni učinek, če bi začeli leta 2019, ne bi bil zelo velik, za dostojne pokojnine že upokojenih pa je treba poskrbeti z doslednim sistemskim usklajevanjem.
Ena od konkretnejših obljub je postopno zvišanje minimalne pokojnine za polno pokojninsko dobo na 613 evrov. »To ni zapisano prvič, že pred leti so bili predlogi s sindikalne strani, da bi moralo biti 600 evrov za 40 let pokojninske dobe. Pred kratkim je bilo sprejeto, da je za 40 let pokojninske dobe, po uskladitvah, zdaj 516 evrov. Govori se, da bo za polno dobo, torej 40 let. Ne smemo pozabiti tudi na tiste, ki imajo manj dobe. Popravek pokojnin, tistih z 39, 35, 30 in tudi 15 let pokojninske dobe, pa je mogoč samo z zvišanjem najnižje pokojninske osnove. Če bomo gledali le na tiste s polno dobo, lahko nastane velik razkorak – da bi tisti s 40 leti dela imel 613 evrov, tisti z 39 leti pa, na primer, samo 530 evrov. Vse to predstavlja velik finančni zalogaj,« opozarja Papež. Zdi se mu, da je ob postopnem zvišanju v štirih letih znesek 613 evrov realen, s tem, da so v to vključene tudi redne in izredne uskladitve, ki jih napovedujejo. Če pa bi neposredno zvišali na 613 evrov in sorazmerno tudi vsem drugim, bi to, po njegovi oceni, pomenilo dodatnih več kot 300 milijonov evrov na letni ravni.


 

Prevelika solidarnost?

Marsikomu, ki ima zdaj 613 evrov pokojnine, preprosto zato, ker je več vplačeval v pokojninsko blagajno v času zaposlitve, se najbrž kljub temu ne bo zdelo pravično, da ima za veliko več plačanih prispevkov enako pokojnino kot nekdo, ki je vplačeval precej manj. »Ta način, ko se zvišuje samo nizke pokojnine, pomeni večjo uravnilovko. Nekdo, ki si je sam vplačal za 613 evrov, bo imel 613, nekdo, ki si je vplačal, na primer, za 350 evrov njegove dejanske pokojnine, bo tudi imel 613 evrov. To pa je morda že prevelika solidarnost,« meni direktor Zpiza. Strinja se, da je s 500 evri na mesec težko preživeti. »Moramo pa se zavedati, da nekdo, ki je imel minimalno plačo, nima enako visoke pokojnine. Za to, da bodo pokojnine višje, je treba zvišati plače in zavarovalne osnove,« opozarja.

Zadnje spremembe socialne zakonodaje so še bolj posegle v razmerje med vplačanimi prispevki in vsotami, ki jih imajo starejši od 65 let za preživetje. Z junijskim zvišanjem denarne socialne pomoči na 385 evrov se je tudi nanj vezani varstveni dodatek zvišal na 577 evrov, kar je več kot zagotovljena pokojnina za polno dobo. »Takrat, ko se je določala meja vsaj 500 evrov pokojnine za 40 let dela, je bil cenzus za varstveni dodatek okoli 470 evrov. Ocena je bila, da ni normalno, da mora nekdo, ki je delal 40 let, takrat, ko je v pokoju, zaprositi za varstveni dodatek. Delo je treba ovrednotiti, ne pa socialne transferje postaviti tako, da bodo ljudje ugotavljali, da bi bilo zanje bolje, če ne bi delali,« ocenjuje Papež. A nova vlada si je med cilji zapisala, da bo minimalni dohodek zvišala na 442 evrov. Če ne bodo zakonsko prilagodili faktorjev za izračun varstvenega dodatka, bo ta seveda presegel 613 evrov.
 

Prenova sistema invalidskega zavarovanja

Papež podpira napoved o prenovi sistema invalidskega zavarovanja in uvedbi enotnega izvedenskega organa, za kar je že skrajni čas, saj je ta skoraj, razen pri nadomestilih, nespremenjen že več kot 25 let. Premalo je poudarjena poklicna rehabilitacija, ljudje so na bolniških dopustih po več let.

Podpira tudi popravke pri vdovskih pokojninah, da delež dodatka po pokojnem partnerju zviša s sedanjih 15 odstotkov in ponovno uvede »zagotovljeno« vdovsko pokojnino, če sta oba zakonca imela pravico do pokojnine.

Letni dodatek so v zadnjem obdobju izplačevali v petih različnih zneskih, zdaj je predlog, da se spet vrnejo na dva zneska. Pričakuje, da bo glede tega še veliko govora.

»Je pa vse treba preračunati in postopno sprejemati ukrepe, v mejah finančnih zmožnosti,« svetuje Papež. Pričakuje, da bodo pristojni še nekoliko razmislili, kako bi uredili dvojni status, kjer so želje, da posameznik, ko doseže 40 let dobe in potrebno starost za upokojitev, še naprej lahko dela in prejema polno pokojnino (zdaj 20 odstotkov). »Če bi bilo to omogočeno brez ustreznih varovalk, bi hitro dosegli sto milijonov evrov dodatnih izdatkov na leto.«

Od letos že velja, da se za odmero pokojnine upošteva 24 zaporednih let dela, prehodno obdobje zadnje reforme iz leta 2012 za starostne pokojnine se bo končalo leta 2020, do leta 2025 naj bi bila še vzdržna. A v novi koalicijski pogodbi ni nikjer neposredno nakazano, da se nameravajo lotiti nove reforme – ne spuščajo se niti v zvišanje starosti niti v podaljševanje obdobja za pokojninsko osnovo.

»Čeprav je sedanji zakon vzdržen do leta 2025, bi bilo bolje oziroma pametneje, da se zdaj, ko je gospodarska rast, začne delati na reformi in da se zagotovi dolgo prehodno obdobje, denimo podaljševanje let za po dva meseca na leto, kot da se čaka, da nastopi kriza in se na hitro sprejme radikalnejšo reformo, zaradi katere ljudje potem drvijo v pokoj. Največja nevarnost pa je, kot vemo iz izkušenj, da se nato poseže v usklajevanje pokojnin, s čimer se pokojnine potem realno nižajo,« meni direktor Zpiza.

»Upam pa tudi, da bomo nekoč v samostojni Sloveniji dočakali, da bo reforma sprejeta pravočasno in se začela uporabljati, z daljšimi prehodnimi obdobji, vsaj pol leta, še bolje pa leto ali več po sprejetju, da se bodo ljudje lahko brez naglice in panike odločali o upokojitvi. Ljudje, ki so več desetletij vplačevali v pokojninsko blagajno, si to tudi zaslužijo.«