Seznamu koalicijskih želja manjka še ček za dve milijardi evrov

Ljubljana – Koalicijska pogodba Šarčeve koalicije je 47 strani dolg seznam želja, zavez in obljub. Težave bodo nastale predvsem pri njihovem financiranju, saj zastavljeni cilji po nekaterih ocenah lahko presežejo javnofinančni okvir za do dve milijardi evrov – pa še to ob domnevi, da nas ne bo zajela nova recesija in bomo ohranili solidno gospodarsko rast.



Da bi postal kredibilen program dela vlade, bi koalicijski sporazum poleg zavez in predlaganih ukrepov potreboval še najmanj bolj natančno opredeljene roke, nosilce in javnofinančne vire. Pisano Šarčevo koalicijo čaka naporna jesen, najprej s pripravo rebalansa državnega proračuna za leto 2019, v katerega naj bi vnesli zaveze iz koalicijske pogodbe.

Te so v nasprotju s slovenskimi zavezami iz programa stabilnosti, po katerih naj bi prihodnje leto ustvarili proračunski presežek in javni dolg znižali s sedanjih 73,6 na dobrih 65 odstotkov BDP, do leta 2020 pa naj bi skladno s fiskalnim pravilom tudi končno izravnali naše po zadnji krizi omajane javne finance.



Fiskalno pravilo je v sporazumu le bežno omenjeno, vsebinsko pa se koalicijski seznam želja nanj požvižga. »Moje glavno sporočilo je, naj ne podcenjujejo fiskalnih pravil. Če se ta porušijo, ne bo mogoče uresničiti drugih ciljev in smo lahko kot Grčija, ko bi bilo treba čez dve ali tri leta prositi IMF, da nam pomaga pokrivati primanjkljaj,« koalicijo na nevarnosti prevelikih porabniških apetitov opozarja tudi predsednik fiskalnega sveta Davorin Kračun.

Trd oreh plačnih pogajanj

Velik izziv za proračun 2019 in predvidenega finančnega ministra Andreja Bertonclja bo tudi nadaljevanje plačnih pogajanj s sindikati javnega sektorja, zamrznjenih po marčnem odstopu premiera Cerarja. Koalicijska pogodba v zvezi s tem že napoveduje primerno nagrajevanje javnih uslužbencev s prenovo enotnega sistema javnih plač in ureditev sistema, v katerem je kar 17 plačnih razredov pod minimalno plačo. Kakšen bo izplen plačnih pogajanj, je težko napovedati, a po prvih ocenah bi lahko prinesla najmanj 230 milijonov evrov (dobrega 0,5 odstotka BDP) dodatnih javnih izdatkov.

Brez omembe pokojninske reforme

Kar zadeva pokojnine – povprečno gre vsako leto zanje iz državnega proračuna v obliki transferja od 1,3 do 1,5 milijarde evrov –, so v koalicijski pogodbi navedeni predvsem dodatni prejemki (dvig minimalne pokojnine, dodatno izredno usklajevanje pokojnin ...). Sporazum le ob robu omenja nujnost morebitnih popravkov, sprememb in nadgradenj pokojninskega sistema, o potrebi po njegovi celoviti reformi kot odgovoru na demografske trende v Sloveniji, ki se dramatično slabšajo, ni v dokumentu niti besede.

Koalicija se je v pogodbi tudi zavezala, da se bodo lotili delovnopravne zakonodaje v smeri lažjega prilagajanja delodajalcev hitrim spremembam v poslovnem okolju. Podobno so poskušale že vlade v preteklosti, a še nobeni ni uspelo sindikatov prepričati, da bi se bili o tem sploh pripravljeni pogovarjati. Za dvig minimalne pokojnine za polno dobo na 613 evrov bo po okvirnih izračunih potrebnih najmanj 90 milijonov evrov. Marsikdo, ki ima danes 613 evrov pokojnine, pa se sprašuje, zakaj je njemu ne dvignejo v skladu s tem, koliko je vplačeval v pokojninsko blagajno.

Peterica je zapisala tudi, da bo višino denarne socialne pomoči ohranila na 385 evrih. S tem je, denimo, štiričlanska družina brez prihodkov in premoženja upravičena do 1125 evrov socialne pomoči in otroških dodatkov, pri družini s tremi otroki pa socialna pomoč in otroški dodatki presegajo dve minimalni plači.

Čeprav je bilo med nekaterimi člani prejšnje vlade slišati pomisleke, da se rušijo razmerja med plačilom za delo in socialnimi transferji, so se vsi podpisali pod novo koalicijsko pogodbo, v kateri se zavezujejo, da bodo do leta 2020 socialno pomoč oziroma minimalni dohodek dvignili na 442 evrov. Nanj je vezan tudi znesek varstvenega dodatka – ta je danes 577 evrov, torej več kot minimalna pokojnina za polno delovno dobo.

Odzivi po podpisu pogodbe

 

FOTO: Roman Šipić

Davorin Kračun
predsednik fiskalnega sveta
V koalicijskem sporazumu so ambicije na strani javne porabe precej večje od potenciala javnofinančnih prihodkov oziroma davkov. Če bo vlada želela izpolniti zaveze in nekaterim bistveno povečati javna sredstva, bo treba – za ohranitev vzdržnosti javnih financ – drugje sredstva zmanjšati. Kaže na občutno povečanje izdatkov, predvsem na področju sociale, in na večanje davčne obremenitve gospodinjstev in podjetniškega sektorja. Pogodba premalo obravnava fiskalna tveganja na srednji in dolgi rok ter staranje prebivalstva. Ob neugodnih javnofinančnih učinkih ukrepov se moramo zavedati potrebe po spoštovanju fiskalnega pravila. Naj ne podcenjujejo fiskalnih pravil. Če se ta porušijo, ne bo mogoče uresničiti drugih ciljev in smo lahko kot Grčija, ko bi bilo treba čez dve ali tri leta prositi IMF, da nam pomaga pokrivati primanjkljaj.