Koalicijo bo z lahkoto sestaviti in glede učinkovitosti ne bo izgovorov

Zbiramo odzive na rezultate volitev. Kaj pravijo politični analitiki, v gospodarstvu, akademski sferi, sindikatih, civilni družbi, kulturi?

Bogdan Biščak, politični analitik

Te volitve so bile v prvi vrsti referendum proti politiki sedanje vlade. Tako kot leta 2008, je to izjemno koncentriralo glasove na oba pretendenta za zmago in rezultiralo v najmanjšem številu strank, ki so preskočile volilni prag. Zmagovalec zato ni le absolutni zmagovalec Gibanje Svoboda, ampak vse stranke, ki so kljub temu dvoboju uspele priti v državni zbor: SD, Nsi in Levica. Največji poraženec je seveda SDS, ki je ne le izgubil vlado, ampak tudi močno zaostal za zmagovalcem. Podkupovanje volilcev se jim ni izplačalo. Nsi so na drugi strani tudi poraženci. Vse so stavili na zmago SDS in nadaljevanje sedanje vlade in izgubili. Enako stranka Konkretno.

Prvi del naloge je torej za tistimi političnimi akterji, ki so si za prvo nalogo zastavili normalizacijo Slovenije po dveh letih drsenja v avtoritarnost. Drugi del, vodenje države v časih, za katere vsi vemo, da bodo težki, je pred njimi. Lahko predvidimo, kako ga bodo opravili? Težko.

Moč Roberta Goloba in njegove stranke bo v novi vladi tako velika, da bo od tega, kakšno ministrsko ekipo bo predsednik valde izbral, bistveno odvisno, kako bo vlada delovala. Do sedaj nismo o tem, na katera imena  za ministre računa, izvedeli nič (z izjemo kandidata za zdravstvenega ministra). Zato nas po eni strani lahko skrbi, da bomo tudi tokrat, tako kot pri Miru Cerarju in Marjanu Šarcu, spremljali mučno iskanje in prepričevanje primernih kandidatov. Po drugi strani pa lahko upamo, da te kandidate že ima, a jih do sedaj v javnosti ni želel izpostavljati.

Samo Uhan, izredni profesor FDV v Ljubljani

Tokratne volitve prinašajo zanimivost, ki je že dolgo nismo videli: izredno malo strank v novem parlamentu, kar pomeni manjšo razdrobljenost političnega prostora, zelo verjetno pa tudi vlado, ki jo bo lažje sestaviti - zaradi manj interesov in manj usklajevanj. Takšna usmeritev prinaša radikalno spremembo: odmik od praks sedanje vlade glede razumevanja delovanja medijev, človekovih pravic in poudarjanja osnovne paradigme, po kateri so ključne storitve javne storitve – tako v zdravstvu kot v šolstvu in pri delavski participaciji oziroma solastništvu, stanovanjski politiki …

Ta položaj je tako nov, da ga že dolgo oziroma sploh nismo izkusili. Doslej so bile vlade vedno koalicijske, raznorodne in polne kompromisov. Zdaj se je zgodila velika sprememba, ki je še nismo stestirali. Kaj pa to pomeni za stranke, ki so ostale zunaj? Zgodilo se je strateško, taktično glasovanje, kjer je bil primaren cilj sprememba. Ta je dosežena, pri čemer pa se je zgodila tudi velika kolateralna škoda za koalicijo Kul.

Tudi desnico čakajo spremembe. Pokazalo se je da je največji - pogojno rečeno - »sovražnik« desne sredine močna figura Janeza Janše, ki razdvaja, ki je kontradiktorna in ki se v prostoru z zmernimi vrednotami ne more uveljaviti.

Čakajo nas spremembe v načinu delovanja parlamenta, bodoče vlade in tudi opozicije ter pri delu volilnega telesa, ki je ostal brez zastopnika v parlamentu.

Simona Kukovič, politologinja

Izpostaviti je treba tokratno precej višjo volilno udeležbo, ki pomeni legitimnost zmagovalcev in mandatov, ki se bodo razdelili ter pozitivnost za slovensko demokracijo. Glede rezultatov pa: koalicija Kul je s svojo predvolilno kampanjo naredila harakiri. Žrtvovali so sebe in svoje stranke na rovaš nekoga, ki je prišel od nekod. Sicer govorijo, da je bil ultimativen cilj, da zmaga leva sredina in prevzame  oblast. Če pa pogledamo vsako od strank v Kulu, vidimo, da so  zadnji dve leti garali, delali umazano igro, na koncu pa je smetano pojedel nekdo drug.

Tu pa je še SD, stranka s tradicijo in z volilno bazo ter edina v Kulu z dobrim programom, in SD je danes dobila le sedem mandatov, kar je zelo slabo. Na rovaš tega, da se je SD na nek način umaknila v ozadje, da je lahko v ospredje prišel dr. Golob z ljudmi, ki jih sploh ne poznamo in z manj izdelanim programom, bo SD poslej njihov privesek. Vse to je rezultat tega, da so ljudje  špekulativno glasovali za nekoga … Neizkušenost in politična nesocializacija  novih obrazov v državnem zboru so lahko tveganje za novo razočaranje, kar se bo videlo že na predsedniških volitvah …

Glede zastopanosti žensk: gospod Ivan Gale je na enem od predvolilnih soočenj za ženske uporabil besedo možakarce. Če to reče nekdo z levega političnega pola in ostane povsem preslišano, se nam ni treba spraševati, zakaj tako malo žensk v politiki.

Sicer pa sem se osebno najbolj bala, da se politična nestabilnost seli tudi v naslednji mandat. Očitno ne bo tako, kar je pozitivno. Če bo v parlamentu pet strank, bo z lahkoto sestaviti koalicijo in tudi glede učinkovitosti ne bo izgovorov, da se morajo dogovarjati.

Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije

Moje čestitke gredo dvema: izvoljenim v državni zbor in tistim, ki so se volitev udeležili. Večja volilna udeležba kot v preteklosti je dober znak, da v Sloveniji obujamo aktivno državljanstvo, saj lahko le tako vplivamo na izbiro tistega, ki bo državo vodil. Prepričana sem, da se bo po ustanovitvi nove vlade spet vzpostavil socialni dialog in da bo nedvomno potekal bolje, kot je v zadnjih dveh letih, ko sploh ni. V programih potencialnih strank v vladi, ki se napoveduje, je poudarek na priznavanju širše udeležbe, na sodelovanju z različnimi javnostmi … Tudi sestave strank so take, da napovedujejo različnost. Pričakujem vzpostavitev tega, kar smo v preteklosti pogrešali, in verjamem, da se bo zgodilo. Sindikati pri tem ponujamo aktivno in konstruktivno sodelovanje. Tudi v preteklosti smo ga vedno, a tako kot večina nevladnih organizacij in strokovnjakov smo bili tudi mi postavljeni v kot. Volilno telo je pokazalo, da ne potrebuje le volilnih bombonov, temveč v prvi vrsti spoštovanje in upoštevanje. Vlada je bila danes opozorjena in tudi kaznovana za to, kar se je dogajalo zadnji dve leti.

Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB

Za varnost in naslavljanje zgodovinskih priložnosti je ključno poenotenje. Sem za koalicijo zmagovitih strank z močnim mandatom in cilji kot so: dvig volilnega praga na sedem odstotkov; ukinitev Lahovnikovega zakona in dvig prejemkov vlade (predsednika na vsaj 20.000 evrov neto); na položaje naj pridejo le neodvisni ljudje z vsaj petimi leti relevantnih izkušenj v velikih mednarodnih sistemih in odličnim znanjem vsaj angleščine; razvojna kapica na 4600 evrov [bruto], financirana z ambicioznim ciljnim vodenjem in variabilnim nagrajevanjem v celotnem javnem sektorju ter preusmeritvijo vsaj 20.000 ljudi v tržne dejavnosti; prevetritev sistema socialnih transferjev, ki jih naj bodo deležni res pomoči potrebni; popolna centralizacija skupnih služb in nabav v zdravstvenem sistemu ter preusmeritev prihrankov v izboljšanje storitev in prejemke zdravstvenega osebja; 2. in 3. pokojninski steber z bolj odprtimi naložbenimi politikami in davčnimi spodbudami, da bomo lastniki svoje usode; obvezna informatika na vseh ravneh šolanja, da bomo sledili svetu in še dogovor o vseh odprtih vprašanjih s Hrvaško, da dokažemo, da smo Balkanci lahko konstruktivni in del rešitve. Idealistično in naivno? Ne, nujno!

Mojmir Mrak, ekonomist

Izpostavil bi tri od velikih in takojšnjih izzivov, s katerimi se bo morala soočiti nova vlada. Prvi so plače v javnem sektorju. Z nepreglednimi covid dodatki in ad-hoc dogovori z zdravniki smo sistem popolnoma razgradili in za vzdržne javne finance ga bo treba celovito in hitro prenoviti. Drugi velik in takojšen izziv je naraščajoča inflacija, ki smo jo zadnje mesece gasili tudi z začasnimi ukrepi (ukinitev plačevanja omrežnine), zdaj pa bo treba pristopiti k bolj celovitim rešitvam. V kontekstu nižje napovedi gospodarske rasti od tiste, po kateri so bili sprejeti proračunski dokumenti, bo zelo verjetno potreben rebalans proračuna. Do konca leta moramo izpolniti zaveze glede strukturnih reform, ki smo jih za to obdobje najavili v Načrtu za okrevanje in odpornost. Sicer se nam lahko omeji dostop do teh sredstev, ki so ključna za investicijski zagon.

Do konca 2023 bo vlada morala nasloviti nekatere od strukturnih reform. Najbolj prioritetna je nedvomno zdravstvena, njej bi hitro morala slediti pokojninska. Vlada bi morala bolj odločno zagristi v stanovanjsko problematiko mladih in še okrepiti politiko za povečevanje mednarodne konkurenčnosti države.

Petra Juvančič, izvršna direktorica Združenja Manager

Pot do bogate države in blaginje vodi skozi spodbudno poslovno okolje, v katerem ljudje lahko veliko zaposlujejo in ustvarjajo. Za solidarnost in socialno državo namreč največ naredijo prav gospodarski razvoj in investicije, ki odpirajo kakovostna delovna mesta, ta pa prinašajo prihodke za zdravstvo, pokojnine in socialno varnost nasploh. Slovenija se sooča z zelo pomembnimi izzivi, kot so okrevanje po pandemiji, visoka inflacija ob zmanjšani gospodarski rasti, višanje cen energentov in drugih surovin, pomanjkanje materialov, komponent ter prekinitve v dobavnih verigah. Zato je nujno potrebno, da se gospodarstvo in država povežeta ter sodelujeta pri oblikovanju skupne strategije okrevanja ter iščeta rešitve, ki bodo pozitivno vplivale na delovanje naših podjetij in s tem za stabilno prihodnost.

Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma

Vzporedne volitve nakazujejo, da bi prihodnji minister oziroma ministrica za kulturo utegnil priti z levega političnega spektra, morda iz katere od obeh, po poslanskih sedežih manjših strank. O kulturi v slovenskih predvolilnih soočenjih nismo slišali skoraj nič. Dostopnost do kulture se je v Evropi zmanjšala, predvsem za socialno šibke, zato je ta problem v kampanji naslovil Macron, ki je napovedal, da naj bi vsak Francoz za 18. rojstni dan dobil 500 evrov za kulturo. Vaučer naj bi deloma sofinancirala država, v večini pa GAFA (Google, Amazon, Facebook, Apple). Ker v domači kampanji ni bilo nobene nove ideje o kulturi, je tu priložnost, da bodoči minister/ministrica zablesti in v roku stotih dni v javno razpravo pošlje konkreten štiriletni akcijski načrt, v katerem naslavlja javne zavode, nevladne organizacije, zasebnike, ki delujejo v javnem interesu, in samozaposlene. Ne gre pozabiti na kronično zapostavljene neumetniške poklice v kulturi (tehnični, poslovodni), ki jih izgubljamo. V načrtu se definira tudi vire za neodložljive investicije, med katerimi sta SNG Drama Ljubljana in Prirodoslovni muzej. Med svoje osebne prioritete naj izgradnjo NUK II uvrsti kar bodoči premier, saj gre za možgane države in naroda. Čas po volitvah je priložnost za razmislek, ali je primerno, da mediji sodijo pod okrilje MK, ali pa bi jih prenesli na Ministrstvo za gospodarstvo, in sicer po vzoru tistih držav, ki trdijo, da se pri odločanju o medijih tako zagotavlja večja ideološka nevtralnost, medtem ko MK sodeluje pri sofinanciranju deficitarnih kulturnih vsebin. Kultura je včasih lahko tudi okras, vendar pa njen minister/ministrica v vladi ne sme biti samo za dekoracijo. Upam, da bo šlo za osebo, ki bo z lahkoto presegla stanje morebitne prezrtosti resorja.

Nika Kovač, antropologinja in politična aktivistka, direktorica Inštituta 8.marec

Moč ni v državnem zboru, ampak v ljudeh. Za Inštitut 8. marec je največja zmaga, da je na terenu dva meseca delalo več kot štiri tisoč prostovoljcev. Rezultat je današnja izredno visoka volilna udeležba. Vsak glas na teh volitvah je glas za skupne vrednote, ki so javno zdravstvo, javno šolstvo, strpna in solidarna družba ter boj proti revščini. V resnici je odgovor teh volitev, da moč ni v državnem zboru, ampak v ljudeh, ki smo se povezali in aktivirali. Ljudje so tisti, ki se bodo še naprej borili za te vrednote ne glede na oblast. Jutri pa v državni zbor nesemo overjene podpise v podporo našemu predlogu zakona proti škodljivim ukrepom oblasti, nakar za nekaj časa izginemo, da si povrnemo moči.