Nizke cene vodijo v afere zaradi oporečnega mesa

Ljubljana – Na upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin včeraj še niso mogli povedati, ali je sporno poljsko meso, ki je skozi Nemčijo kot pripravek za kebab prispelo v Slovenijo, prišlo tudi do potrošnikov. Promet s tem mesom so takoj prepovedali in ga bodo tudi uničili. Po dosedanjih podatkih uprave je to edino meso iz sporne poljske klavnice v Sloveniji, ni pa izključeno, da se ne bi pojavilo še v drugih izdelkih ali mesnih pripravkih. Afera je priložnost, da se potrošniki vprašajo, ali je vredno, da se za nizke cene mesa odpovejo njegovi kakovosti in varnosti, pravi agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar.

To, kar so počeli v poljski klavnici, da so klali hudo bolne živali in njihovo meso označevali in prodajali kot zdravo, je kriminal, ki ga še tako dobri standardi ne morejo preprečiti, se strinjajo naši sogovorniki. Odpovedal je poljski nadzorni sistem, ki goljufivih praks na začetku predelovalne verige ni pravočasno odkril. Pravila nadzora nad pridelavo, predelavo in distribucijo živil so za vse države članice Evropske unije harmonizirana, način izvajanja pa je odvisen od kakovosti nadzornega sistema. Obrati v verigi morajo zagotavljati sledljivost za korak nazaj, torej od kod neko meso, in korak naprej, kam je bilo prodano. Sporno meso je s ponarejenimi dokumenti odromalo k drugim predelovalcem in prišlo tudi v Slovenijo.



»Te poti so zelo zapletene, ko govorimo o zelo predelanih mesnih izdelkih, kakršen je tudi kebab. V pripravkih za kebab je meso najrazličnejšega izvora in tu se sledljivost izgubi izpred oči inšpektorja, saj nima takoj na voljo celotne dokumentacije. Sistem sledljivosti je dovolj natančen, a gre za maligen primer. Na sploh je pri visokoprocesiranih izdelkih nižje cenovne in kakovostne ravni težje slediti mesu za konkretno šaržo, iz katere nastane tri tone nekega izdelka. Veliki proizvajalci nabavljajo od več tisoč rejcev, govorimo o mesu nekaj milijonov živali. Nemogoče je slediti, kaj vse se je znašlo v eni sami hrenovki ali pripravku za kebab,« pojasni Kuhar.

Zakonodaja zelo jasno določa označevanje mesa: na deklaraciji je natančno naveden izvor, to je država reje, vzreje, zakola in predelave. Če je izdelek predelan, kar je že soljeno mleto meso, mora biti na embalaži navedena le država, v kateri ima sedež obrat, kjer je bil izdelek narejen, navede Kuhar. Obrat mora sicer imeti vso dokumentacijo, ki lahko privede do samega kmeta.
 

Uvoz zaradi želje po poceni mesu

»Ključno pri preprečevanju takšnih afer, je odgovorno ravnanje vseh členov v verigi. A treba je poudariti, da takšne nedopustne prakse generirajo tudi pritiski na cene hrane, še posebno mesa. Z vidika preprečevanja takšnih praks imajo veliko odgovornost trgovci. S čim manjšim uvozom je take pojave mogoče zelo omejiti,« poudarja Ana Ahčin, generalna sekretarka GIZ Mesne industrije Slovenije. Pri nas ni dovolj velike samopreskrbe s svinjskim mesom, zato ga moramo uvažati. Drugače pa je v primeru govedine in perutnine. »Pri perutninskem mesu je samopreskrba celo 115-odstotna, a meso vseeno uvažamo,« pravi.

Kuhar poudarja, da je delno odgovoren slovenski potrošnik, ki želi nizke cene, temu se je prilagodil tudi sistem preskrbe. »Čeprav nisem naklonjen protekcionizmu, je dobro vodilo za varen in pameten nakup tudi izvor, ki naj bo slovenski.«

S tem se strinja tudi Ahčinova. Ta razume posameznike s tankimi denarnicami, a za poceni uvoženo meso se odločajo tudi drugi. »To meso je res zelo poceni, a cena je kompenzirana s kakovostjo. Seveda ni nujno, da je oporečno z vidika zdravja, je pa lahko manj kakovostno.« Kuhar še opomni, da mora za konkurenčnost slovenske mesne industrije in kmetijstva poskrbeti tudi država.

Lahko zaupamo mesu na slovenskih policah?

Ahčinova trdi, da potrošniki vsekakor lahko zaupajo slovenskemu mesu. »Vsi predelovalni obrati imajo stalen veterinarski nadzor. Po Sloveniji so transporti kratki, zato se svežina ohranja. Prepričana sem, da se v večjih slovenskih obratih poljska afera ne more zgoditi,« pove in pojasni, da je nadzor nekoliko ohlapnejši v majhnih klavnicah, ki jih navadno uporabljajo lokalni kmetje, takšno meso pa imajo večinoma za lastno uporabo.
Dober pokazatelj, da je meso slovensko, je oznaka Izbrana kakovost Slovenije, ki potrošniku pove, da je meso pridelano in predelano v Sloveniji. Takšno meso je pod nadzorom uprave za varno hrano. Če te oznake ni, je meso uvoženo, pojasni Ahčinova. Tudi pri tem mesu morajo trgovci na deklaraciji natančno označiti, od kod prihaja meso.
 

Problematični javni razpisi

Tako Kuhar kot Ahčinova opozarjata, da je problematično tudi javno naročanje v šolah, bolnišnicah, domovih za ostarele, saj se ti ravnajo večinoma po ceni. »K shemi Izbrana kakovost so pristopili vsi večji trgovci, ki so se s tem zavezali k natančnemu označevanju. Za te trgovce torej zagotavljamo slovensko goveje in perutninsko meso, svežo svinjino pa vsaj za večje trgovske verige. Pa kljub temu smo leta 2017 uvozili več kot 100.000 ton mesa vseh vrst, glavnina je svinjina. To pomeni, da gre takšno meso v javne zavode. Uživajo ga otroci, bolni, starejši ljudje. Javni zavodi, čeprav pristojna ministrstva opozarjamo, še vedno izbirajo dobavitelje ali ponudnike, ki meso uvažajo po zelo nizki ceni,« opomni Ahčinova.

Zaveda se, da marsikdo ob teh besedah lahko pomisli, da gre mesni industriji le za kapitalski interes, a ni tako. Upa, da bodo takšni primeri, kot je bil poljski, botrovali, da bodo naročniki v javnih zavodih dojeli, da merilo za izbor ne more biti le cena.