Ni dovolj migati, treba je pravilno migati

Ljubljana – V številnih domovih za ostarele po Sloveniji imajo različne programe gibanja, prav tako vse več športnih centrov in klubov za fitnes ponuja organizirano vadbo za starejše. Z daljšanjem življenjske dobe se podaljšuje tudi doba aktivnosti. Kot pravi Urška Dolinšek, profesorica športne vzgoje in direktorica Fitnes klinike, ki je med drugim pripravila poseben program vadbe za starejše od osemdeset let, je opazno, da so starostniki telesno dejavni zelo dolgo.


To delno pripisujemo učinkovitemu zdravstvu, delno pa temu, da če je nekdo aktiven že prej in z leti gibanja ne opusti, lahko živi aktivno tudi v starosti. Poleg tega narašča ozaveščenost, da je gibanje nekaj naravnega. »Če je nekdo star, še ne pomeni, da se ne more gibati. Zato že nekaj časa ljudi ne delim več po starosti, temveč po zmogljivosti. Opažam, da je marsikateri sedemdesetletnik v veliko boljši telesni kondiciji kot nekateri tridesetletniki.«
Starejši, ki opustijo vsakršno gibanje, tvegajo različne težave z zdravjem. Med njimi so predvsem okvare lokomotornega sistema, na primer artroza in obraba hrustančnih struktur, s tem je povezano oslabljeno srce, prav tako srčno-žilne bolezni in deformacije telesa, ki potem nepravilno obremenjujejo sklepe, s čimer se obraba še pospešuje in povzroča bolečine. Tu so še degenerativni procesi, ki se dogajajo povsod v telesu. »Spomnila bi še na sladkorno bolezen, povišan krvni tlak in osteoporozo, tako da smo našteli skoraj vse najpogostejše zdravstvene težave starejših. Te so velikokrat razlog oziroma izgovor za telesno nedejavnost,« razlaga Dolinškova.
 

Tudi stari ljudje bi se radi gibali

Kaj jo je, diplomantko fakultete za šport na smeri športno treniranje, spodbudilo, da je pripravila program prilagojene vadbe za starejše? Kot pravi, se s to populacijo ukvarja že 18 let. »Za starejše sem pripravila več programov v okviru rednih treningov. Ugotavljam, da z njimi zlahka navežem stik, se vživim v njihove težave in nato te s strokovnega vidika lažje razdelamo in najdemo ustrezne rešitve. Opažam, da so ti ljudje zelo hvaležni za strokovne nasvete. To je namreč generacija, ki si želi telesno delati. Nekateri so tudi prestrašeni, da si ne bodo kaj naredili.«
Kasneje je pripravila progam gibalnih vaj za stare nad osemdeset let predvsem v domovih, ki se ne morejo pripeljati ali priti na vadbo v športni center. V sodelovanju s fakulteto za šport je opravila raziskavo, saj je hotela dokazati, da tudi najstarejša populacija še vedno lahko telovadi in dosega zavidljive rezultate. Zadnje čase o starosti ne govorimo več, kot da bi to bila nalezljiva bolezen. Starosti resda ni mogoče uteči, lahko pa jo dočakamo pripravljeni. »Glede na to da sem razmeroma mlada,« pravi Dolinškova, »mi ti starostniki pomagajo uvideti, kaj vse me lahko čaka in čemu vse se lahko izognem, če sem ustrezno aktivna. Starost kot 'bolezen' sem že zdavnaj izločila, kajti poznam veliko primerov, ko so ljudje pri zelo pozni starosti dosegali izjemne rezultate. Starost ni bolezensko stanje, je pa treba sprejeti dejstvo, da v telesu z leti opešajo gibalne sposobnosti. Pomembno je, da se gibanje prilagodi posameznikovim zmogljivostim.«
 

Program Aktiven dan

Kdor je vse življenje dejaven na športno-gibalnem področju, si želi to početi tudi v zrelih letih. Zato je v programu Aktiven dan pripravila posebno vadbo za stare nad osemdeset let v osmih zasebnih domovih s koncesijo družbe Deos. Glede na njene dolgoletne izkušnje s starostniki so v Deosu uvideli, da je ustrezen strokovni kader. Takrat je tudi razvijala programe Fitnes klinike, ki so bili klinično natančno usmerjeni v prebujanje »pozabljenih« mišic. V Deosu so nameravali nadgraditi kakovost bivanja v svojih enotah in ponuditi program še za zunanje obiskovalce, zato so jo povabili k sodelovanju. To se ji je zdel zanimiv izziv in priložnost, da pomaga najstarejšim.
»Ko sem začela izvajati program, je bilo precej odpora, predvsem pri vadečih. Naj jih pustimo pri miru, da bodo v miru umrli, da ni treba iz njih delati športnikov, so govorili. Najprej so program zelo različno sprejeli v mestnem in podeželskem okolju, na primer v enotah Trnovo v Ljubljani in Gornjem Gradu v Savinjski dolini. V bolj mestnih enotah so bili oskrbovanci nekoliko bolj dojemljivi za to vrsto vadbe. Danes pa si na vseh lokacijah ne predstavljajo tedna brez našega progama, ki se ga udeležuje zavidljivo veliko ljudi.«
 

Individualno zasnovane vaje

Pri sestavi vaj so ubrali diagnostični pristop. Namen programa je čim bolj individualna obravnava, kajti vsak udeleženec ima specifične težave. »Pri telovadbi v domovih za starejše je običajno tako, da vsi nekoliko migajo z rokami, in kdor ne zmore, obsedi in čaka, da se vaja konča, in se vključi takrat, ko se lahko. Tukaj pa je drugače, saj vsakemu naredimo vadbeni karton, ki vsebuje kartoteko njegovega bolezenskega stanja in testiranje motoričnih sposobnosti. Iz tega vidimo, kje so pomanjkljivosti. Nato naredimo diagnozo vadbe in oblikujemo program. Nekatere vaje pa izvajajo vsi.«
Učinkovitost programa Aktiven dan so hoteli dodatno potrditi, zato so se odločili za trimesečno raziskavo pod vodstvom fakultete za šport, da bi ocenili vpliv vadbenega programa na teste gibalnih zmogljivosti starostnikov. Sodelujoči v raziskavi, katerih povprečna starost je bila 84 let, so na začetku in na koncu raziskave opravili standardiziran test. Od šestih sklopov testa so pri petih bistveno izboljšali svoje zmogljivosti. Najbolj učinkoviti so bili pri vstajanju s stola, upogibu komolca in šestminutnem testu hoje. Vsekakor je treba pohvaliti 91-letnico, ki je pred testiranjem zmogla le trikrat vstati s stola brez pomoči rok, na koncu pa celo enajstkrat.