Neprecenljivi dosežek slovenske politike – neodvisna in suverena država

Kakšne priložnosti je Slovenija uresničila, katere zapravila? Za mnenje smo zaprosili pet slovenskih politikov in političark: Ludvika Toplaka, Sonjo Lokar, Iva Hvalico, Darjo Lavtižar Bebler in Rudija Mogeta. 

Ludvik Toplak: Kakšne priložnosti je imela Slovenija v času vašega aktivnega političnega delovanja, za kar ste si takrat tudi najbolj prizadevali?

Govorimo lahko o uresničenih in neuresničenih priložnostih. Uresničili smo samostojno državo RS, parlamentarno demokracijo, tržno ekonomijo, mednarodno priznanje in osebnostne pravice ter vključitev v evroatlantske integracije, vse na deklaratorni ravni.

Vse pridobitve pa ogroža pomanjkljiv sistem pravne odgovornosti, politične, ekonomske in socialne kulture ljudi ter volje naroda, da prek svojih demokratično izvoljenih predstavnikov ostane gospodar na svoji zemlji.

Spominjam se tudi osebnega soočenja o posameznih vprašanjih v parlamentu tudi na socialno-ekonomskem področju. Spomnim pa naj na besede češkega predsednika Masaryka, ki je točno pred 100 leti dejal: »Sedaj imamo demokracijo, potrebujemo še demokrate«, kot je citiral pred nekaj dnevi prof. Igličar.

Kaj bi izpostavili kot velik dosežek slovenske politike?

Večji del sem že odgovoril v prejšnjem odgovoru, poudarim pa, da je gotovo pluralizem lastnine spodbudil razvoj tržnega gospodarstva, zlasti inovativnih srednjih in malih podjetij, ter racionalizacijo in konkurenčnost pri izvajanju javnih služb.

S tem pa je bila spodbujena tudi mednarodna afirmacija. Razvoj infrastrukture, zlasti cestni križ ter razvoj informatike na vseh področjih.

Kaj vas v slovenski politiki zdaj najbolj moti, kje smo najbolj neuspešni?

Raje bi govoril o uspehih, če pa že vprašate: negativna kadrovska politika, ki jo vodi strankokracija, klientelizem v celotni javni sferi, pomanjkanje zavesti, da je pluralizem lastnine glavni pogoj pluralizma v politiki, v ekonomiji in kulturi, ter nestrokovnost in neodgovornost nosilcev javnih funkcij. Posledice tega so očitne v zapravljenem mednarodnem ugledu in v nerešenih mednarodnih sosedskih vprašanjih. Socialne posledice so očitne v socialni diferenciaciji, v izigravanju delavcev in drugih delovnih ljudi, z ekspropriacijo minulega dela, s katerim razpolagata administracija in forumska politika brez baze, ker rešuje svoje privilegije z razprodajo že privatizirane lastnine delavca in drugih delovnih ljudi ter z zadolževanjem države v breme naših otrok.

Na ta vprašanja smo opozorili poslanci na prvi delovni seji 16. 5. 1990, s Pozivom slovenski javnosti za zavarovanje družbenega premoženja pred nezakonitim oškodovanjem in uzurpacijo.

Strankokracija, centralizacija, nepravična delitev dobrin ter neracionalna in diskriminatorna poraba davkoplačevalskega denarja po klientelističnh navezah, z izgonom mladih strokovnjakov, še obremenjujejo pridobitve.

Sonja Lokar: Kakšne priložnosti je imela Slovenija v času vašega aktivnega političnega delovanja, za kar ste si takrat tudi najbolj prizadevali?

Stranke, ki so sposobne uspešno voditi države, rastejo počasi, še posebej stranke levice, ker ne morejo črpati kadrov iz elit, ki družbam vladajo stoletja, ampak jih morajo ustvariti iz ljudi, ki po svojih vrednotah pripadajo in poskušajo slediti interesom »v suženjstvo zakletih«. Zato sem vso svojo energijo v času pred spremembo sistema vlagala v preobrazbo ZKS v resno socialnodemokratsko stranko, saj sem se zavedala, da bo brez take stranke delovnim ljudem v Sloveniji nemogoče ohraniti civilizacijske pridobitve našega zelo specifičnega socializma. To priložnost je Slovenija dobro izkoristila, saj je do danes v Sloveniji razmerje med konservativci in progresisti ostalo tako izenačeno, da nobena od vlad ni mogla čez noč porušiti javnega otroškega varstva, javnega šolstva in zdravstva, na medgenaracijski solidarnosti zgrajenega pokojninskega sistema, odpraviti sekularnosti države in resno omajati najmodernejšega koncepta enakosti spolov. Vse to je danes seveda načeto in ogroženo, a dejstvo je, da je bila kakovost življenja ljudi v zadnjih 25 letih zaradi ohranjanja pomembnega dela omenjenih pridobitev našega socializma bistveno boljša kot v državah, kjer je desnica s trdno večino zavladala po spremembi sistema in večino ljudi izpostavila neusmiljeni tranzicijski šok terapiji.

Kaj bi izpostavili kot velik dosežek slovenske politike?

Največji, mislim da neprecenljivi dosežek slovenske politike, je, da je naredila neodvisno, suvereno državo Slovenijo, ne da bi moralo za to ljudstvo plačati s potoki krvi, posurovelostjo in materialnim uničenjem, kar vse je doletelo naše nekdanje sodržavljanke in sodržavljane na Hrvaškem, v BiH, na Kosovu …

Kaj vas v slovenski politiki zdaj najbolj moti, kje smo najbolj neuspešni?

Provincialnost, servilnost velikim, strankarska prepirljivost in odpoved strateškemu planiranju v korist dobrobiti velike večine prebivalk in prebivalcev te države. Posledice je katastrofalna izguba zaupanja v politike, politiko in vse demokratične ustanove – od parlamenta do sodstva, od vlade do medijev. Organizacija, ki v Sloveniji uživa najvišjo stopnjo zaupanja, so gasilci. Zakaj? Ker imajo vse tisto, na kar je slovenska politika pozabila: pogum, nesebičnost, strokovno znanje in empatijo.

Ivo Hvalica: Kakšne priložnosti je imela Slovenija v času vašega aktivnega političnega delovanja, za kar ste si takrat tudi najbolj prizadevali?

V času mojega aktivnega dela v politiki je imela Slovenija edinstveno priložnost, da bi preoblikovala državno oziroma družbeno premoženje v privatno lastnino. Danes ugotavljam, da so nas takrat ob tem ključnem vprašanju za prihodnost Slovenije žejne pripeljali čez vodo, ker se je privatizacija precej izjalovila zaradi spretno nastavljenih pasti, takrat nastajajočega omrežja. Spomnimo se, kako se je zniževalo vrednosti podjetij, da so jih potem pokupili za bistveno nižje zneske, kot so ta podjetja dejansko bila vredna. V tem primeru ne gre zgolj za tako imenovane rdeče direktorje, zadeva je bila zastavljena veliko širše. Kot član preiskovalne komisije državnega zbora, ki jo je vodil Izidor Rejc, sem večkrat dejal, da država zgolj spremlja privatizacijske procese, nikakor pa ne nadzira preoblikovanja družbenega premoženja v privatno lastnino. Ta proces je usodno zaznamoval prihodnost Slovenije, še zlasti, ker na ta izziv niso znali odreagirati državni organi pregona in na koncu tudi pravosodje.

Kaj bi izpostavili kot velik dosežek slovenske politike?

Velik dosežek je zagotoviti osamosvojitev Slovenije. Drugi cilj, ki je predstavljal geopolitični premik države iz nemirne regije v okolje, kjer je Slovenija pred desetletji že bila, je vrnitev v Centralno Evropo, včlanitev v Evropsko unijo in transatlantsko vojaško zavezništvo Nato. Kdor površno spremlja politiko, je prepričan, da je bilo ta dva ključna cilja mogoče doseči z levo roko, da sta priplavala po juhi, a ni bilo tako. V obdobju mandata državnega zbora, ko je bil predsednik Herman Rigelnik, smo imeli neskončne seje državnega zbora, kjer smo spreminjali okorelo slovensko zakonodajo in jo usklajevali z evropsko. Danes menim, da je ta proces potekal prehitro in se nam je zaradi naglice marsikaj izmuznilo iz rok in marsikaj ni bilo dobro narejeno.

Kaj vas v slovenski politiki zdaj najbolj moti, kje smo najbolj neuspešni?

Najbolj me moti absolutna in presonalizirana strankokracija, ki pogojuje negativno selekcijo sestave vsakokratnega državnega zbora. Ta problem je dobil absurdne razsežnosti, ko selekcijo kandidatov za poslance določijo predsedniki strank, ki imajo povsem osebne ambicije, mnogi od njih pa celo popolnoma zgrešene personalne karakteristike, kar ne vodi nikamor. Ukinitev strankine kandidacijske liste, ki je morala biti potrjena na tajnih volitvah konference ali kongresu stranke, je bila napaka, ker bi ta mehanizem ohranjal korektiv pred samovoljo vrha stranke. Danes se je sistem izbiranja in določanja kandidatov po strankah, ne glede ali so leve ali desne, popolnoma izrodil. Pretirana strankokracija je pripeljala do tega, da imamo sedaj poslance, ki so v celotnem štiriletnem mandatu le enkrat stopili za govornico. To je nepojmljivo, ker so bili očitno zgolj mehanični glasovalni stroj.

Darja Lavtižar Bebler: Kakšne priložnosti je imela Slovenija v času vašega aktivnega političnega delovanja, za kar ste si takrat tudi najbolj prizadevali?

Priložnosti in izzive, ki so naslavljali našo novo državo, je bilo neizmerno veliko. Imeli smo priložnost na novo zasnovati tako rekoč »idealno« državo. Ne »drugo« Švico, ampak »prvo svojo« Slovenijo! Dobro smo vedeli, kaj je bilo narobe v naši prejšnji skupni državi, kaj je dobro rešeno in urejeno v tistih demokratičnih državah v zahodni Evropi, s katerimi smo se želeli primerjati. Tudi mednarodna skupnost nas je dolgo časa dobrotno in naklonjeno obravnavala. V relevantnih mednarodnih organizacijah smo uživali dokajšen ugled (OZN, Svet Evrope, OVSE, precej časa tudi EU). Skratka, Slovenija je imela veliko dobrih priložnosti, ki so prihajale od zunaj, in onih, ki smo se jih zavedali doma in so prihajale od nas samih, kot so želje in pripravljenost, da storimo čim več dobrega za lasten razvoj in napredek, za lastne državljane, za lastno nacijo.

Kaj bi izpostavili kot velik dosežek slovenske politike?

Slovenija je bila doslej vendarle večinoma uspešna. Vzpostavljen je bil v osnovi demokratičen družbenopolitični sistem s pluralno demokracijo, utemeljeno na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in z vladavino prava. Vzpostavljen je bil sistem delitve oblasti in medsebojnih zavor in ravnovesij. Tudi lokalna samouprava je zaživela. Slovenija je postala polnopravna članica OZN, Sveta Evrope, Evropske Unije, evroobmočja, schengenskega območja. Tudi sprejem v Nato je bil dosežek, čeprav še niso bile docela in argumentirano zavrnjene težnje precejšnjega dela naše javnosti, da bi Slovenija morala postati in ostati vojaškoobrambno nevtralna država (kot Švedska, Švica in Avstrija).

Kaj vas v slovenski politiki zdaj najbolj moti, kje smo najbolj neuspešni?

Najbolj me danes moti dejstvo, da se pod površjem, ki je sicer videti dokaj zgledno, odvija neka druga država, neka bolj resnična resničnost. Pravna država ni spoštovana. Že sami zakoni se sprejemajo tako, da praviloma državni uradniki predlagajo svojim ministrom rešitve, ki vodijo v še večjo birokracijo, klientelizem in korupcijo, so pogosto v neskladju ali celo v nasprotju z ustavo, ne spoštujejo Evropske konvencije o varstvu človekov pravic in pogosto v celoti ignorirajo judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice. Zakonodaja je prenormirana, beri nepregledna, nekonherentna, protislovna, skratka idealen teren za »muharjenje« in izigravanje pravno neveščega in gmotno obubožanega državljana. In kje je tu politična oblast? Pogosto in prevečkrat glavni politični odločevalci skrbijo zgolj za svoj ali strankarski prestiž. Skrbi jih predvsem lastna politična kariera. Vse bolj se razrašča strankokracija. Celo sam predlagatelj zakona (vlada, resorno ministrstvo) se pojavi tik pred zdajci z amandmaji, ki v temelju spremenijo poglavitni temelj zakona. Vmes se je nekam v neznano izgubila pravna država. In prav to je najhujša bolezen slovenske politike in slovenske države. Pravna država, ki je umanjkala!

Rudi Moge: Kakšne priložnosti je imela Slovenija v času vašega aktivnega političnega delovanja, za kar ste si takrat tudi najbolj prizadevali?

Leta 1990 smo bili na razcepu poti: ostati v federaciji, se združiti v konfederacijo ali ubrati smer neodvisne države. Izbiro je odločil referendum o neodvisnosti, ki je tlakoval pot politiki. Edinstveno zgodovinsko priložnost smo delegati Skupščine Republike Slovenije z zanosom in ponosom uresničili 25. junija 1991 s sprejetjem Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter Deklaracije o neodvisnosti. Uspešno smo prestali vojno in se nato energično lotili izgradnje svoje države. Izbiro lastnega modela države je precej pogojevala odločitev, da se pridružimo EU in Natu zaradi razvoja in varnosti. Zaradi volje ljudstva in delavnosti politike smo tudi gladko prišli v schengensko območje in nato v denarno unijo. Pionirsko politično delo in cilji so bili tako vabljiv izziv, da smo brez osebnih zadržkov združili energijo v uspešne projekte. Prihodnost smo načrtovali z nacionalnimi programi in uspešnimi tolarji kot npr. cestni, šolski, obrambni in kulturni tolar.

Kaj bi izpostavili kot velik dosežek slovenske politike?

Najbolj pomemben uspeh naše politike je brez dvoma ustanovitev lastne države s sodelovanjem državljanov. Niti pomisliti si ne upam, kaj bi se zgodilo, če bi se v tistih usodnih dneh razklali. Že dogodki v Pekrah so precej prispevali, da se vojna v Sloveniji ni razvijala po krvavih scenarijih v nekaterih drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Za rojstvo naše države je bila potrebna sinergija vseh: državljanov, politike, vojske, policije, novinarjev itd., kar se je pri nas tudi po spletu srečnih okoliščin zgodilo.

Z domišljenimi programi sta vlada in državni zbor v začetku omogočila pogoje za blaginjo in rast razvoja, kar se je zrcalilo v posegih, ki so temeljito spremenili naše bivanje. Bili smo vzor vsem članicam, ki so vstopale v EU.

Kaj vas v slovenski politiki zdaj najbolj moti, kje smo najbolj neuspešni?

Strankarski sistem, pohlepnost in centralizacija so v zadnjem času postali gonilna sila politike, ki zato omogoča, da državo vodijo interesne skupine iz ozadja. Zato narašča nezaupanje v politiko in se krepi občutek, da so ljudje popolnoma izločeni iz upravljanja javnih zadev. Že volilna zakonodaja, ki je v izključni pristojnosti poslancev, onemogoča, da bi volivci lahko imeli večji vpliv na izbor kandidatov, in omogoča strankam, da v izvoljive okraje kandidirajo ljudi, ki so brezpogojno vdani strankarskemu vodstvu. V DZ zato sedaj sedijo tudi poslanci, ki so marionete političnih strank.

Sodobno orožje je kapital, ki lahko osvobaja ali zasužnjuje, odvisno od tega, kdo in s kakšnim namenom ga uporablja. V večini evropskih držav je razvoj prepuščen regijam ali deželam. Pri nas pa je država s svojo centralistično razvojno politiko padla na izpitu. Da bomo ponovno stopili na staro pot uspešnosti, bo morala politika ugrizniti v kislo jabolko regionalizacije in s tem ukiniti togi državni in politični centralizem ter z razvojem cele države prinesti vsem ljudem blaginjo.