Nekaterim sistem osebne asistence ustreza, drugi zahtevajo popravke

Ljubljana – NSi je bila tista stranka, ki je leta 2017 vložila zakon o osebni asistenci. Dobro leto od začetka njenega izvajanja pa je bila tudi pobudnica izredne seje parlamentarnega odbora za delo, družino in socialne zadeve, saj so se, kot opozarjajo nekatere organizacije, pojavile določene zlorabe. Imajo pa skupine izvajalcev zelo različne poglede, kakšna bi morala biti ureditev.

»Z zakonom o osebni asistenci smo želeli invalidom omogočiti samostojno in kakovostno življenje ter jih vključiti v družbo,« je strnila poslanka NSi Iva Dimic in dodala, da pred začetkom uporabe zakona niso mogli predvideti določenih odstopanj, ki so se pojavila v praksi. Število uporabnikov osebne asistence se je povečalo za več kot trikrat, z začetnih 300 na več kot tisoč v enem letu, izvajalcev je bilo najprej 29 in jih je zdaj že več kot 80. Posebno jih skrbi vse več izvajalcev s statusom samostojnih podjetnikov. »To bode v oči predvsem zato, ker so se ustanavljala 'družinska podjetja', ko na račun osebne asistence za polnoletnega otroka živi več družinskih članov, ki si družinski proračun lahko povečajo tudi do 11.000 evrov, če ima dodeljenih 24 ur osebne asistence,« so v NSi utemeljili zahtevo za razpravo. Težava naj bi bila tako pri ocenjevalnih komisijah, ki jih je preveč, njihovi člani pa menda niso dovolj usposobljeni, tudi ocenjevalno orodje je menda neustrezno. »Posledica tega je, da je preveč ur asistence dodeljenih tistim, ki do njih niso upravičeni,« še ugotavljajo. Ministrstvo je za leto 2019 načrtovalo osem milijonov evrov, dejansko pa jih je iz proračuna šlo več kot 36 milijonov.

»Ta zakon je kljub številnim pomanjkljivostim najboljši na svetu, se pa mora popraviti, sicer bo finančno stanje uničilo sam zakon in tudi njegov namen. Smisel je neodvisno življenje posameznika, ne pa reševanje socialnih stisk sorodnikov,« je kritična Elena Pečarič iz YHD, ki opozarja, da zdaj mizarji, taksisti in drugi, ki nimajo kompetenc, na tem področju odpirajo samostojno podjetništvo, problematično pa je tudi, da so starši tako v vlogi izvajalca asistence kot zakonitega zastopnika uporabnika.
NSi od ministrstva za delo pričakuje, da bo državni zbor seznanilo z analizo izvajanja osebne asistence, da zagotovi kadre za nadzor nad izvajalci ter da uveljavi primerne varovalke.


 

Problematični položaj družinskega pomočnika

Eden od vzrokov, zakaj je število upravičencev precej preseglo predvidevanja ministrstva, je gotovo neurejenost instituta družinskega pomočnika. Hkrati pa imajo stališča, kakršna zagovarjajo Elena Pečarič in njeni somišljeniki, tudi ostre nasprotnike. »Dokler smo brezpogojno ljubezen razdajali brez finančnega 'vrednotenja', smo bili v očeh drugih 'veliki'. Zdaj pa, ko pripada denar lahko tudi staršem, smo nenadoma 'biznismeni', ki se okoriščamo na račun invalidnosti lastnega otroka,« pravi Marjana Pavliha, vodja civilne iniciative in strani Osebna asistenca na facebooku. Če je uporabnik za svoje osebne asistente izbral družinske člane in so ti pripravljeni to sprejeti, potem je ta rešitev dobra, saj izpolnjuje interese uporabnika, poudarjajo. »Kdo bo znal bolje poskrbeti za uporabnika kot svojec? Kaj je boljše od starševske ljubezni do invalidnega otroka ali ko otroci skrbijo za svoje starše ali sorojence? Denarja za osebno asistenco je dovolj v Sloveniji – naj ga vrnejo tisti, ki so ga pridobili protipravno in brez minute dela,« pravijo člani te iniciative, ki se jim zdi sedanja ureditev osebne asistence ustrezna, ker naj bi bilo za uporabnika poskrbljeno v celoti. Menijo, da je treba le nekaj lepotnih popravkov, predvsem pa, da naj »veliki izvajalci nehajo provocirati majhne izvajalce«. S prstom kažejo na nekatere od teh velikih izvajalcev, češ da so oni tisti, ki izkoriščajo davkoplačevalski denar. Veliko kritik z več strani je slišati tudi na račun koordinatorjev invalidskega varstva na centrih za socialno delo.