Srž je neodvisnost uporabnika, ne socialni položaj sorodnika

Ljubljana – »Osebna asistenca je institut za to, da bi bili uporabniki neodvisni, ne pa za reševanje socialnega položaja družine,« je stališče YHD in Zveze Sonček, ki opozarjata, da ima zakon o osebni asistenci, ki velja od januarja, čeprav je, po besedah Elene Pečarič, najboljši na svetu, cel kup nedorečenosti, ki vodijo v anomalije. Prepričani so, da so nujne spremembe. Naiven bi bil, kdor bi mislil, da predlogi ne bodo naleteli na hud odpor.

Namen osebne asistence je omogočiti polnoletnemu posamezniku z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, na vseh področjih življenja enake možnosti, večjo neodvisnost, aktivnost in enakopravno vključenost v družbo. Toda po dobrih devetih mesecih, odkar je zakon v veljavi, ocenjujemo, da se ne razvija v pravo smer, opozarja Elena Pečarič, predsednica YHD - Društva za teorijo in kulturo hendikepa. Na terenu opažajo, da mnogi, ki so postali izvajalci, ne razumejo storitve osebne asistence, temveč je, kot se je izrazila, »v nekem smislu to postal družinski biznis« – namesto da bi bilo vodilo omogočanje samostojnosti uporabnika.
 

»Rezultati so katastrofalni«

Za sedanje stanje vidijo dva poglavitna vzroka. »Orodje, ki se uporablja za ocenjevanje, je slab prevod nemškega orodja za dolgotrajno oskrbo, ki pa omogoča zelo široko interpretacijo. Zdaj je približno sto članov komisij, ki so bili na 3-dnevnem izobraževanju. Niti minimalnega kriterija strokovnosti ni, nobenega preizkusa usposobljenosti. Vsaj 80 odstotkov od njih nima nobenih izkušenj z osebno asistenco. Nimajo predznanja, krojijo pa usodo drugim. Rezultati so katastrofalni,« je kritična Elena Pečarič. Za isto situacijo so lahko odločitve dveh komisij popolnoma različne, vse skupaj pa postaja neobvladljivo in zelo drago.

Drugi razlog je diskriminatorna in nepoštena ureditev statusa družinskega pomočnika, je prepričan Iztok Suhadolnik, direktor Sončka - Zveze društev za cerebralno paralizo. Številni družinski pomočniki, večinoma je to po en roditelj odraslega otroka, so ta status vrnili in postali njegovi osebni asistenti.

S finančnega vidika je računica povsem logična – družinski pomočnik, ki je brez dopusta ali bolniške, dobi minimalno plačo (860 evrov bruto), za katero mora uporabnik prispevati dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga prejme od države (v višini 150 ali 300 evrov), preostalo zagotovi občina, ki pa lahko za svoj prispevek uveljavi zaznambo na nepremičnino uporabnika.



Osebni asistent pa je ponavadi uvrščen od 22. plačnega razreda, ki znaša 1040 evrov bruto, naprej, uporabnikov delež pri tem je polovica dodatka za pomoč in postrežbo, pol pa mu ga ostane, nikomur ni treba nič vračati. Zato je enakopravna ureditev statusa družinskega pomočnika predpogoj za prenehanje izkrivljene uporabe zakona o osebni asistenci, meni Suhadolnik, ki poudarja, da niso proti zaposlovanju družinskih članov, vendar le v primeru, ko niso edini osebni asistent uporabniku. Namesto da bi se razbremenila družina, kar je bil tudi eden od ciljev zakona, pa se v praksi dogaja, da postanejo mama, oče in brat osebni asistenti, vsak s svojim espejem. »Vidimo ogromno zlorab,« izpostavlja Elena Pečarič, ki se boji, da bodo na koncu zaradi neobvladljivih stroškov z rezi počez izgubili prav tisti, ki potrebujejo največ pomoči.





Da so posledice v določenih delih ohlapno napisanega zakona o osebni asistenci, ki so ga sicer vložili poslanci, presenetile tudi samo ministrstvo za delo, pričajo številke – pričakovali so okrog 300 uporabnikov, za katere bi na leto namenili deset milijonov evrov. Do avgusta je bilo že 834 uporabnikov in več kot 18 milijonov evrov plačil. Poleti so pripravili predlog sprememb, a so ga po burnem odzivu, predvsem staršev, umaknili iz javne razprave, stroške asistence pa so poskušali zamejiti tudi z nižanjem urne postavke v interventnem zakonu, kar pa so v paketu z drugimi ukrepi na področju sociale ta teden črtali.