Nedelja, po kateri nič ni bilo kot prej

Na današnji dan pred 30 leti je bila ­nedelja. Cvetna nedelja. Dež. Sivo ­vreme. V prostorih krajevnih skupnosti, šol, gasilskih in kulturnih domov po Sloveniji je bilo živahno, bile so prve povojne demokratične volitve. Slavile so opozicijske stranke, združene v Demokratično opozicijo Slovenije (Demos). V Delu smo na naslovnici objavili prispevek »Slovenci so v vrstah na voliščih odpirali novo stran zgodovine«.

Volitve, bile so drugačne od tistih, ki smo jih do takrat poznali (prvič po vojni je bilo glasovanje neposredno in tajno, tudi za stranke), so potekale v dveh krogih 8. in 22. aprila. Demos je dobil približno 54 odstotkov glasov, od drugih strank pa največ Stranka demokratične prenove (prejšnja Zveza komunistov Slovenije), 17 odstotkov. Dobrega pol leta pred plebiscitom o samostojnosti in neodvisnosti, ko je bila Slovenija še del Jugoslavije, so volitve prinesle zmago opozicije nad kontinuiteto s prejšnjim sistemom.



Bile so zapletene, saj so potekale hkrati na lokalni in republiški ravni, pa tudi najobsežnejše v slovenski zgodovini. Udeležilo se jih je 17 zvez oziroma strank, ki so se potegovale za 240 delegatskih mest v skupščini. Skupščinski sistem (deloma popravljen) je temeljil na ustavi iz leta 1974, stranke so predlagale kandidate v tri zbore: družbenopolitični zbor, zbor občin in združenega dela. V vsakem od teh je bilo po 80 poslancev. Hkrati z volitvami v skupščino so bili izvoljeni tudi štirje člani predsedstva Slovenije (Ciril Zlobec, Matjaž Kmecl, Dušan Plut, Ivan Oman), za predsednika so se potegovali štirje kandidati. V drugem krogu je zmagal Milan Kučan (s podporo komunistov in socialistov) proti Jožetu Pučniku, ki je nastopal v imenu Demosove koalicije.



Ustanovna seja nove skupščine je bila 17. maja 1990, za njenega predsednika bil izvoljen France Bučar. Vlado je sestavil Lojze Peterle, ker so njegovi Krščanski demokrati znotraj Demosa dobili največ glasov. Sedemindvajsetčlanska vlada je bila izvoljena maja 1990.

Gledališke kulise

Na prvih neposrednih strankarskih volitvah je bilo nekaj nerodnosti in zadreg, z današnjega vidika pa tudi precej inovativnih rešitev: nekateri volivci so mislili, da je glasovnica razglas, in so morali še enkrat v kabino, nekaterih imen na volilnem seznamu ni bilo. Ponekod so se ljudje jezili, da so volišča premalo okrašena ali da ljudje predolgo obkrožujejo imena, v kmečke krajevne skupnosti so volivci prinašali celo po­oblastila staršev ... Ker je primanjkovalo volilnih kabin, so te ponekod nadomestile kar sobe v občinskih hišah ali pa so problem rešile kulise domačega gledališča. Kjer je bilo volivcev preveč, so nekoliko podaljšali volitve, kjer so bili bolj zgodnji in so glasovali že vsi, so volišča sredi dneva zaprli.



V osrednje novinarsko središče v Cankarjevem domu v Ljubljani je prišlo 71 tujih novinarjev, ki so ugotavljali, da je volilni postopek precej zapleten, in se spraševali, kaj se bo zgodilo z jugoslovansko federacijo in Slovenijo z dvema milijonoma prebivalcev. »Volitve, ki bi lahko bile začetek zasuka za celotno Jugoslavijo in take, da bi tej deželi med Vzhodom in Zahodom dovolile brez dramatiziranja izstopiti iz štiridesetih let samoupravnega komunizma,« so nedeljski volilni dan v Sloveniji opisali v rimskem dnevniku Il Messaggero.