Ne vejo še, kako sanirati Rakovnik

Šmartno pri Litiji – Ekološko degradirano območje Rakovnika, kamor je nekdanja Industrija usnja Vrhnika (IUV) v lasti države desetletja odlagala usnjarske odpadke na odlagališče tako imenovanih nenevarnih odpadkov, namerava ministrstvo za okolje in prostor (MOP) vendarle sanirati. Koliko bodo dela stala, bo znano prihodnje leto po opravljenem monitoringu.

Sanacija bo potekala več let, je ob nedavnem obisku okoljskega ministra Simona Zajca na Rakovniku povedal Vojko Sotošek, direktor podjetja Infra, ki mu je država predala v upravljanje odlagališče lani avgusta, inšpekcija pa jim je nemudoma izdala odločbo, v kateri piše, kaj vse morajo postoriti do konca tega leta.



Začeli so prečrpavati in odvažati odpadno vodo, odlagališče so tudi zavarovali z visoko ograjo. Nadzor in spremljanje talne in izcedne vode, česar so se že lotili, bodo prihodnje leto nadaljevali. Na podlagi ugotovitev nameravajo izdelati sanacijski načrt in leta 2021 začeti temeljito sanacijo, je pojasnil minister Zajc.

Odpadki ne gredo na sežig

Prihodnje leto bo na vrsti razširjeni monitoring, ki bo pokazal vpliv izcednih voda na okolje. »Skladno z rezultati monitoringa se bomo lotili odprave negativnih vplivov na okolje oziroma sanacijskega programa. V letu 2021 se bodo predvidoma začela sanacijska dela in odlagališče bo toliko sanirano, da negativnih vplivov na okolje ne bo več. Nato bo naše podjetje še 17 let upravljalo odlagališče skladno z uredbo o odlagališčih,« je povedal Aljoša Preskar, odgovoren za odlagališče iz podjetja Infra.



Občinsko vodstvo je po zaprtju šmarskega usnjarskega obrata leta 2004 najelo italijansko podjetje Ambiente 2001 S. R. L., ki je analiziralo izcedne vode v zbirnem bazenu na deponiji. V potoku ob smetišču so med drugim naleteli na povečano stopnjo kloridov, v zbiralnem bazenu izcednih vod pa celo na cianide. Na naše vprašanje, zakaj so s sanacijo tako dolgo odlašali, je minister Zajc odgovoril, da ne ve ter da je začel vse potrebne postopke takoj, ko je bil o problematiki obveščen.



O morebitnem odvozu več sto tisoč ton usnjarskih odpadkov z deponije na sežig v tujino je povedal, da to ni smiselno, saj bi projekt stal več deset milijonov evrov. Pod deponijo teče celo potok, kamor se tudi iztekajo izcedne vode. Na naše vprašanje, ali morda načrtujejo preusmeritev njegove struge na drugo stran gozdne ceste, s čimer bi se potok deponiji na daleč izognil, je Zajc odgovoril: »Vsi ukrepi bodo izvedeni na podlagi meritev in dejanskih možnosti. Na to vprašanje bo mogoče odgovoriti, potem ko bomo vedeli, kaj točno je treba storiti in kako.«

Prenos degradiranih zemljišč na državo

Vzrok, da se je začetek sanacije tako dolgo vlekel, po mnenju šmarskega župana Rajka Meserka tiči predvsem v tem, da so določili upravljavca deponije, ki je po zakonu o varstvu okolja tudi povzročitelj obremenitve okolja in ima v posesti napravo ali obrat ali izvaja določeno dejavnost. Predpis tudi določa, da mora povzročitelj onesnaževanja izvesti ukrepe za preprečevanje in zmanjšanje onesnaževanja. Ovira za začetek sanacije so bila tudi zemljišča, ki so šele letos postala last države, pred tem so bila v lasti lokalnega podjetja, je med drugim povedal Meserko.



To lokalno podjetje se je imenovalo Rakovnik ekologija, ki ga je leta 2016 ustanovila Kmetijsko-gozdarska zadruga Litija in nanj prenesla lastništvo zemljišč, na katerih je deponija. Ko je to podjetje preneslo zemljišča na državo, so ga 28. novembra letos ukinili, je razvidno iz javno dostopnih podatkov.



Okoljska problematika izcednih vod ima zelo dolgo brado, saj je doslej državi ni uspelo odpraviti. Na predlog takratne stečajne upraviteljice Nataše Gibičar je sodišče avgusta 2014 odločilo, da je stečajni postopek za IUV končan, nihče pa ni namenil pozornosti trajni ekološki sanaciji zelo degradiranega območja.