Najpogosteje občutek diskriminacije pri zaposlovanju

Državljanka Irana ni mogla odpreti transakcijskega računa zaradi svojega državljanstva, javna uslužbenka ni dobila letne ocene dela zaradi nosečnosti in materinstva, zaradi česar je bila prikrajšana pri napredovanju. To sta dva primera, pri katerih je zagovornik načela enakosti lani ugotovil diskriminacijo na podlagi osebnih okoliščin. Ob predaji letnega poročila predstavnikom državnega vrha je Miha Lobnik spet opozoril na nujnost razširitve pooblastil za ukrepanje.

Zaposlitveni pogoji in pogoji dela ter dostop do dobrin in storitev, ki so na voljo javnosti, vključno s stanovanji in preskrbo z njimi, sta področji, zaradi katerih so se posamezniki najpogosteje obračali na urad zagovornika načela enakosti, kjer so opravili približno 2250 ur svetovanj.

»Lani je bila tretjina vseh zaključenih primerov povezana s službenimi zadevami, približno petina pa s tržnimi. Ker so to vprašanja, povezana tudi z eksistenco, se ljudje hitreje kot v drugih primerih odločijo za uporabo mehanizmov zaščite,« je pojasnil Miha Lobnik. Nanj se je lani zaradi občutka neenake obravnave obrnilo 550 ljudi, izdali so tudi več kot sto priporočil za odpravo ali preprečevanje diskriminacije. Podobno kot iz leta v leto opozarja varuh človekovih pravic, tudi zagovornik poudarja, da številna naletijo na nerazumevanje pri pristojnih, ki so upoštevali le desetino priporočil.

Glede na podatke je zagovornik lani zaključil šest ocen diskriminatornosti predpisov in v štirih od 39 postopkov potrdil, da gre za diskriminacijo. Poleg že omenjene banke, ki je zaradi državljanstva zavrnila odprtje transakcijskega računa, in javne zdravstvene ustanove, ki je slabše obravnavala tri uslužbenke, ki so bile z dela odsotne zaradi nosečnosti ali zdravstvenega stanja, je slabšo obravnavo zaradi osebnih okoliščin ugotovil tudi v drugem javnem zavodu, kjer so bolniško odsotni prejeli manj sredstev iz skupne delovne uspešnosti organizacije kot drugi zaposleni, pa tudi pri uporabi jezika v zaposlitvenem postopku.

Več kot pet let na sodišču

Skoraj 80 odstotkov priporočil državnega organa za varstvo pred diskriminacijo se je nanašalo na predlagane in veljavne zakone, več kot polovica jih je bila povezana z zagotavljanjem enakih možnosti in enake obravnave ljudi z invalidnostmi. Kljub deklarativnim zavezam države in ratifikaciji mednarodne konvencije o pravicah invalidov jim četrtina javnega prostora še vedno ni dostopna, velika težava je še vedno tudi medkrajevni javni prevoz, je opozoril Lobnik, ki ocenjuje, da sta strokovnost delovanja urada zagovornika potrdili tudi sodni odločitvi ustavnih in vrhovnih sodnikov.

Ustavno sodišče je pritrdilo njegovim argumentom o diskriminatorni obravnavi žensk na podlagi zakonskega stanu pri presoji ustavnosti zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo ter s tem omogočilo postopke tudi samskim ženskam in lezbičnim parom. Vrhovno sodišče pa se je strinjalo, da ni dopustno razlikovanje zaposlenih pri izplačilu božičnice glede na zdravstveno stanje oziroma odsotnost zaradi njega. Po Lobnikovem mnenju je razsodba pomembna, ker daje jasno sodno prakso za delovanje drugih sodišč, inšpektorata in tudi podjetij.

Iz sodnega varstva po drugi strani izstopa tudi podatek, da 15 zadev, pri katerih je zagovornik v preteklosti potrdil diskriminacijo, kršitelji pa so zaradi nestrinjanja z ugotovitvijo sprožili upravni spor, še vedno čaka na odločitev, upravno sodišče pa lani ni izdalo nobene sodbe ali sklepa, nekatere zadeve pa so celo še iz leta 2019.

Država mora do junija leta 2026 implementirati evropski direktivi, ki zadevata organe za enakost in predvidevata zagotavljanje zadostnih sredstev za neodvisno opravljanje nalog in jasnejšo opredelitev pristojnosti za kršitve zakona o varstvu pred diskriminacijo, ki bi zagovorniku dal pooblastila za ukrepanje in izrekanje sankcij, saj so ta zdaj povsem v rokah inšpektoratov, s tem, da za nekatera obravnavana področja niti ni inšpektorjev.