Naj slovensko zdravstvo ne gre po poti balkanskih držav

Slovenija ni bila nikoli samozadostna glede zdravstvenega kadra. Ko smo bili še del Jugoslavije, so prihajali v Slovenijo zdravniki iz drugih republik, zdravstveni sistem je bil primerljiv po celotni 20-milijonski državi. Od osamosvojitve naprej jih prihaja manj, saj so postopki zapleteni in dolgotrajni. Pogovarjali smo se z dvema mladima zdravnikoma iz Srbije in Severne Makedonije, ki sta že več kot desetletje v Sloveniji.

Točka preloma

Iz Srbije v Slovenijo po končani fakulteti

Miloš Simov, 36-letni zdravnik, rojen v Pirotu v južni Srbiji, je prišel v Slovenijo takoj po končani medicinski fakulteti v Nišu leta 2010. »V Srbiji je bilo veliko pomanjkanje zdravnikov, javnih razpisov za delovna mesta pa malo. Nisem imel nobenih poznanstev, moja družina bi morala najeti kredit, da bi si lahko plačal specializacijo in delal,« pove. Pri nas se je specializiral iz pediatrije, dela kot pediater v zdravstvenem domu v Idriji, nedavno je postal njegov strokovni vodja. »Najbolj se bojim, da bo tudi slovensko zdravstvo šlo po poti Srbije,« pravi.

»Ker ni bilo denarja, je iz Srbije med vojno in kmalu po njej odšlo veliko vrhunskih zdravnikov. Do zdravnika je bilo težko priti. V velikih mestih, kot sta Beograd in Niš, je šlo brez napotnice, vrata so odpirale steklenice viskija in bomboniere. Plače so bile nizke. V bolnišnicah je vsega zmanjkovalo, čakalne dobe so bile dolge. Zdravniki so se začeli organizirati v zasebnih ordinacijah,« pripoveduje v odlični slovenščini Miloš Simov.

Množičen odhod zdravnikov

Srbija je na pomanjkanje zdravnikov odgovorila z ustanovitvijo dodatnih fakultet in povečanim vpisom, a zaman. Mediji so poročali, da državo na leto zapusti več kot 800 zdravnikov, v dveh desetletjih torej več kot 15.000. »Veliko kolegov je odšlo na Norveško, največ v Nemčijo, nekaj v ZDA in Avstralijo. Odhajali so tudi otroci uspešnih zdravnikov, profesorjev, ki so imeli informacije iz prve roke: vedeli so, da sistem ni dober za razvoj zdravnika, ki potrebuje stabilno službo, finančno stabilnost in urejene delovne razmere, da lahko zdravi ljudi,« pove sogovorec.

Zdravnik Miloš Simov je v Slovenijo prišel pred enajstimi leti. FOTO: osebni arhiv

Zaradi nizkih plač v javnem zdravstvu so zdravniki vse bolj odhajali v zasebni sektor. V javni sistem država ni veliko vlagala, čakalne vrste so bile dolge. Obveljalo je, da je v javnem zdravstvu vse narobe, da deluje slabo. Ljudje so začeli hoditi k zasebnikom in jim plačevati, čeprav so to isti zdravniki kot v javnem sistemu. Javni sistem deluje zdaj predvsem kot administrativna služba, ki podpira zasebno zdravstvo: zdravnik napiše napotnico, recept, bolniško. Pacienti gredo zaradi manjših težav še vedno v javni sistem, če je kaj resnejšega, na primer operacija hrbtenice, pa k zasebnikom. Plačajo ali pa so za to zavarovani. Za pacienta je vse skupaj dražje. Zasebniki zaposlujejo zdravnike brez specializacije, kar pomeni, da se bo tudi privatni sistem slabšal. Ker morajo mladi zdravniki specializacijo plačati in v tem času delati volontersko, plače pa so potem nizke, odhajajo iz države, pripoveduje sogovorec.

V Slovenijo se je odločil priti, ker je državo pohvalila njegova kolegica, ki je že bila pri nas. »Slovenija ima najbolj dostopen sistem primarnega zdravstva v Evropi. To me je navdušilo. Rad delam v Sloveniji in ne nameravam nikamor oditi. A me je zelo strah, da bo šel slovenski sistem po poti srbskega. Čakalne dobe se daljšajo, razvija se privatni sistem, kjer nam za majhne zneske ponujajo iste stvari kot v javnem. Kadra je komaj dovolj, da sistem še deluje. Če bodo zdravniki odhajali, se bo zgodil kolaps. V Idriji sva dva pediatra, čeprav bi potrebovali tri. Delava na robu zmogljivosti. Povabil sem kolega iz Srbije, ki bo prišel v Slovenijo, a bi raje delal v zasebnem zdravstvu kot v javnem. Ker položaj mladih zdravnikov v Sloveniji ni optimalen, se bojim, da se bo zdravstvo tudi tu poslabšalo. Vse je treba narediti, da zdravniki ne bodo odhajali iz javnega zdravstva,« sklene Miloš Simov.

Treba je zadržati slovenske zdravnike

Tudi 36-letni zdravnik, ki je makedonski državljan in dela v enem izmed urgentnih centrov na Štajerskem, pravi, da je treba narediti vse, da Slovenija zadrži svoje zdravnike. Dobro pozna oba sistema, slovenskega in makedonskega.

»Kakovost zdravstva v Makedoniji še zdaleč ni na taki ravni kot v Sloveniji. Kadar uvaža Slovenija že izšolane zdravnike iz Makedonije in drugih držav nekdanje Jugoslavije, mora računati na to, da je tam korupcija, nepotizem, da na fakulteti ne pridobijo toliko znanja kot v Sloveniji. Kakovost izobrazbe zdravnika v Sloveniji je zelo visoka, povsem neprimerljiva z jugom. Sloveniji se ne splača pustiti svoje zdravnike oditi in nato uvoziti druge. Ne bo enako,« pripoveduje iz prve roke zdravnik specialist, ki je prišel v Slovenijo študirat medicino leta 2006, zdaj je že specialist. Prosil je, da njegovega imena ne zapišemo.

V Severni Makedoniji je zdravstvo razpadlo, pove. Zgodilo se je podobno kot v Srbiji: v javno zdravstvo so premalo vlagali, premalo je bilo tudi denarja za zdravljenje, plače zaposlenih pa nizke. Osebje je začelo odhajati. V zasebnem zdravstvu so veliko bolje zaslužili. Pojavili so se domači in tuji investitorji. Najboljše bolnišnice v Makedoniji so zdaj turške, a morajo pacienti tam plačevati storitve iz žepa. »Pacient s covidom plača za oskrbo v bolnišnici 1000 evrov na dan,« je povedal sogovorec, ki je dobro povezan s številnimi makedonskimi kolegi.

Kako vidi Slovenijo? »Če bodo šli zdravniki v zasebništvo, bo to za ljudi zelo slabo. Denar ni na prvem mestu. A ko vidiš, kako malo smo zdravniki spoštovani, kako malo zaslužimo za ogromno odgovornost, manj kot sestre, ki še zdaleč nimajo take odgovornosti, res ne veš, kaj bi. Povsod v tujini je zdravnik plačan od trikrat do štirikrat bolje od sestre,« pojasni. Tudi sam je začel razmišljati o odhodu v tujino.

»Zaradi pomanjkanja družinskih zdravnikov je zelo velik naval na urgenco, kjer delam. Premalo imamo časa za posameznega pacienta. To je nevarno tako za bolnika kot za zdravnika. Po zelo težkem delu na urgenci moram delati še v ambulanti kot družinski zdravnik, iti tudi na teren. Ne vem, kako dolgo bom zmogel takšen tempo. Dobil sem že ponudbo iz tujine,« sklene naš zdravnik iz Severne Makedonije.