V nadaljevanju preberite:

»Ko sem nenadoma dobila rumene oči in so me zdravniki soočili z dejstvom, da so – kljub zdravemu življenjskemu slogu in brez pojasnjenega razloga –, moja jetra pri 22 letih odpovedala, so do presaditve jeter pretekli trije tedni,« za Delo pojasnjuje danes 39-letna Tina Belej, direktorica laškega Centra za šport, turizem, informacije in kulturo.

»V tistih tednih je bila moja največja želja, da presaditve ne bi potrebovala. Da bi ozdravela. Da bi se stvari kar tako same po sebi obrnile na bolje, tako kot so se brez razloga na slabše. Po drugi strani me je rešitev s presaditvijo jeter pomirjala. A občutki minljivosti in strahu so vseeno močni. Zavedaš se možnosti smrti, veliko je neodgovorjenih vprašanj o tem, kaj vse gre lahko narobe med operacijo in po njej – zavrnitev organa, nevarnost okužb, strah, da se spet nekaj lahko zgodi čez noč ….«

V Sloveniji na presaditev čaka okoli 180 ljudi, opravijo pa okoli 110 presaditev organov na leto. Skupaj v osmih evropskih državah – Nizozemska, Belgija, Nemčija, Luksemburg, Avstrija, Hrvaška, Nemčija in Slovenija –, članicah Eurotransplanta, ki si medsebojno izmenjujejo organe, na presaditev čaka skoraj 24.000 ljudi.