Janko Kozel je rojen Ptujčan. Po poklicu je natakar, svojemu poslanstvu pa je zapisan že 40 let. »Imam gostilno, ti samo pridi, organiziraj, delaj, nadzoruj, vzpostavi sistem dela,« še danes vabijo od vsepovsod Janka, ki je blestel, kot vedo povedati domačini, ko je desetletje stregel v kultnem Pepsi baru.

Še danes slovi tudi po tem, da je bil na Štajerskem pionir v organiziranju veličastnih porok. Kar 25 let je to počel. A ne le kot natakarja ter delavca v turizmu, marsikdo ga pozna še po nečem: je namreč prejemnik srca. Zaradi nenadnega popuščanja srca mu je leta 2018 življenje rešilo šele zdravljenje s presaditvijo. Zaradi česar je 61-letnik, ki mu je slovenska sodobna medicina pomagala, da se je še enkrat rodil, neizmerno hvaležen. Medtem je postal celo nekakšen misijonar, ki vabi vse, da se že v času življenja opredelimo glede darovanja, s tem pa po naši smrti pomagamo še komu.

Njegove težave s srcem so se začele nenadno, septembra 2017. Na lepem je začel čutiti, da peša, opazoval se je vsak mesec, nakar ni mogel premagati niti stopnic več. Kljub temu se je še lep čas slepil ter opravljal domala vse stvari, ki jih je počel do takrat. »Imel sem 56 let in tegobe pripisoval tudi dejstvu, da nisem bil več tako aktiven, da sem z leti postal vseeno malo bolj lenoben. Niti približno pa nisem pomislil, da bom že čez pol leta prejemnik novega srca?!«

Njegovo zdravstveno stanje se je namreč tako slabšalo, da je moral februarja 2018 že poiskati strokovno pomoč, podrobni pregledi in preiskave pa so zahtevali, da je moral vse do junija 2018 in transplantacije potem preživeti v petem nadstropju ljubljanskega UKC.

Bila je nedelja, okoli osmih zvečer je bilo. Miran Šebeštjen, priznani kardiolog in strokovnjak za popuščanje srca, je tedaj odprl vrata Jankove sobe, Janko pa je že takoj vedel: »Še preden je izgovoril, sem že vedel, da ima srce zame.« Menda je bil občutek neznansko lep in blažen; obenem je vedel, da se bo že kmalu poslovil od srca, s katerim se je rodil in živel.

Priznani kardiolog Tomislav Klokočovnik je podaljšal (tudi) Jankovo življenje. FOTO: Črt Piksi

Dajte mi stetoskop!

In kako se je poslovil od motorja, ki je več kot pol stoletja poganjal in premikal njegovo pestro življenje? »Pravzaprav sem rabil le kakšno minuto, potočil sem solzo, se prijel za prsi in rekel zdravniku: 'Dajte mi, prosim, stetoskop!'« Še zadnjič je želel prisluhniti bitju svojega srca. In res: takrat mu je še zadnjič prisluhnil, odložil stetoskop, si obrisal solzo, ki je polzela po njegovem obrazu, »pripravljen sem«! Ker se je v rokah tamkajšnjega osebja počutil tako varnega, je bil temu primeren tudi tako miren, »ne, ni me bilo strah, treba je zaupati, to je najpomembnejše, da zaupamo tistim, ki nam želijo pomagati in ki nam na koncu tudi res pomagajo«.

V času, ki ga je preživel v bolnišnici, se je dokončno spravil tudi sam s sabo, »lahko bi tudi umrl«, je dejal, »tudi v tem nisem videl nič slabega«! Dobro se je zavedal, da je človek, ki čaka tako kot on na presaditev srca ali katerega drugega organa, življenjsko odvisen od nekoga, ki umre, ki mora zapustiti ta svet. »V mislih sem se želel povezati s človekom, ki ga še danes ne poznam, in mu poskušal prek vesolja, če hočete, dopovedati, naj se mu nikamor ne mudi, 'glej, če je le možno, zaobidi to pot in ostani živ, resnično, nikamor te ne preganjam, resno mislim, želim, da še živiš'!«

Po novem kuha marmelado

Tik preden so ga junija 2018 uspavali, mu je v operacijski sobi Tomislav Klokočovnik, nemara najbolj znan slovenski kardiolog, rekel: »Jaz vas bom operiral, menjal vam bom srce. Že jutri popoldne se boste zbudili z novim srcem.« Kozel se spominja: »In res: ob petih popoldne naslednjega dne sem opazil, da je gospod držal besedo!«

Pravzaprav se je zelo dobro počutil. »Razlika je bila neverjetna: prebudil sem se kot drugi človek. Bolečine so izginile in srce je živahno utripalo. Petnajst dni je še trajalo, da so me počasi odklopili z vseh tistih aparatur. In ko sem vstal, šel prvič na sprehod in na stranišče, je bilo, kot da ne bi bil nikoli bolan.«

Tako je še danes: Janko Kozel živi življenje, ki je fizično in psihično takšno, kot si ga je lahko samo želel. Pravzaprav je edina sprememba, ki jo je opazil, tista, ki se je zgodila že prvi dan po prihodu domov, ko je začel na lepem kuhati marmelado.

»Česar se prej nikoli ne bi lotil. Kdo ve,« je pomislil. »Morda pa je bilo prav to srce, ki ga imam, prej od kakšne izvrstne gospodinje, ki je tako rada kuhala marmelado. Zdi se namreč, kot da sem svoj najnovejši hobi od nekoga podedoval. Morda pa je res prišel z darovalčevim srcem …« Odkar kuha marmelado, ima Janko Kozel povrhu še sladko življenje.

Zdaj, ko se zaveda, na kakšen način mu je bila ponujena še ena priložnost, se zaveda tudi, kako pomembno, empatično in plemenito je biti darovalec, kako tanka je pot med življenjem in smrtjo, kako lahko nekomu pomagaš in mu rešiš življenje. Zaveda se, da darovanje organov prinaša tudi odrešujoče zavedanje, najlepše možno sožitje, in sicer da se nekje na drugi strani sveta nekdo odloča enako kot ti, hej, tudi jaz sem darovalec in tudi jaz želim nekomu pomagati in vem, da obstaja nekdo, ki mi bo pomagal, če bom zašel v težave. »Da, drage bralke in bralci, tudi zato postanite darovalci!« je še sklenil Janko Kozel.