Govor Milana Kučana

Pred skoraj osemdesetimi leti so sredi divjanja vojne partizanske patrulje prišle na vrh Triglava. Tam so prek severne stene zrušile mejnik, ki ga je tja postavila Italija na podlagi rapalske pogodbe, tako usodno krivične za nas Slovence. S tem dejanjem je takratno vodstvo odporniškega narodnoosvobodilnega gibanja pokazalo, kako resno misli z uresničevanjem sklepa o priključitvi slovenskega Primorja k matični domovini.

Naše srečanje in pohodi na simbol slovenstva ohranja spomin na to dejanje slovenskih partizanov. Res je to spomin. A kaj je človekovo življenje drugega kot spomin in izkušnje, na katerih utemeljujemo sedanjost in se oziramo v prihodnost.

Že dalj časa smo priče naporom, da bi iz spominjanja Slovencev izločili dogajanje, brez katerega ne bi bilo naše državnosti, in prepustili pozabljenju vse, kar ne ustreza ideološkemu prikrajanju narodove zgodovine. Kot da zgodovina ni neprekinjen tok sosledja dogajanj, ki ima ob svetlih tudi zelo temne plati. A zgodile so se. Ničesar ni mogoče zanikati, ničesar enostavno izbrisati iz narodovega spomina. Preprosto, treba je s tem živeti.

Ne spomnim se, da bi na tej naši spominski slovesnosti ali na kateri drugi s podobnim sporočilom videl predstavnike tistega dela politične in ideološke desnice, ki se trudi za nazaj prevrednotiti preteklost. To pove veliko. Tudi o njihovem govorjenju o enotnosti. Namesto ponosa, da smo kot majhen narod zmogli upor zoper usodo, ki so nam jo namenili tujci, in da smo se bili sposobni pridružiti boju zoper barbarstvo, ki je v velikem svetovnem spopadu grozilo človeški civilizaciji, bi ta del zgodovine raje prikrili in premolčali.

Zadnji primer takšnega ravnanja je samovoljna odstranitev skulptur, ki govorijo o tem boju, iz parka na Brdu v neko skladišče v vojaškem muzeju v Pivki. In to pod pretvezo, da gre za njihovo restavriranje. Prepričan sem, da lahko s tega našega srečanja sporočimo podporo zahtevi, da se kipi vrnejo na Brdo. Sedanja vlada s tem verjetno ne bo imela težav. Slovenskim politikom, ki na Brdu gostijo tuje državnike, pač ne more biti težko povedati, in to s ponosom in samozavestjo, da ti kipi spominjajo na upor in pravičen boj malega naroda za svojo pravico do obstoja.

Tako kot zdaj, ko enotno podpirajo upravičen odpor in boj Ukrajincev za njihovo svobodo in ozemlje v zločinski vojni, ki jo je zoper suvereno državo sprožil ruski predsednik Putin. Hvalevredna je enotnost slovenske politike v obsodbi njegovega dejanja in v podpori Ukrajincem. 

Vojna, kateri smo priča, je vojna, ki se ne bi smela zgoditi. Kot se ne bi smelo zgoditi, kar se je pred njo. Oziroma kar bi se moralo zgoditi, zato da do vojne ne bi prišlo. Vendar je za resen pogovor o tem zdaj prezgodaj. Prej ali slej pa se mu ne bo mogoče izogniti. Ne samo o tem, kaj se je zgodilo, ampak tudi o tem, zakaj se nekaj drugega ni zgodilo. Tudi zato, da se ne bi ponovilo.

Treba je z vsemi sredstvi najprej doseči, da utihne govorica orožja in da jo po mesecih uničevanja vendarle zamenjata razum in odgovornost za človeška življenja, pa čeprav gre za vprašanja, ob katerih politika doslej ni bila sposobna ali pa ni hotela razrešiti sporov na način, da za svoje cilje, tudi pravične, ne bi vštela človeških žrtev in razdejanja, ki bi ga v sedanjih krhkih ravnovesjih lahko označili tudi za pojave ekocida.

Vojne konča prizadevanje za mir. Stotine, tisoči, tudi milijoni so morali umreti, preden so vojskujoči spoznali, da je dovolj. To velja tudi za sedanjo vojno, za zločin ruske politike nad Ukrajino. Ob nujni in upravičeni vsestranski pomoči obrambnemu odporu Ukrajincev je treba iskati poti za mirovna pogajanja. Ukrajinski odpor vendar ne more trajati v nedogled. Tako kot predsednik vlade Robert Golob tudi sam verjamem, da do cilja, ki je lahko samo mir, ni mogoče priti zgolj z vojaškimi operacijami in sankcijami. Rešitve za mir je treba iskati s pogovori in dogovorom.

Udeležba mednarodne skupnosti pa naj zagotovi, da bo mir pravičen. S svojim vplivom, zmogljivostmi in močjo argumentov naj poskrbi za uresničitev cilja, ki ga zdaj poskuša Ukrajincem zagotoviti predvsem s pošiljanjem vse večjih količin orožja. Za začetek bi sporazum iz Minska, ki ga niso bile pripravljene spoštovati ne Ukrajina ne Rusija in tudi ne zahodne države, ki so mu botrovale, lahko bil kar dobro izhodišče. Oboroževanje naj zamenja vsestranska pomoč za obnovo te razdejane države. In razpravo o varnostnem konceptu Evrope zdaj, ko je Rusija spoznana za ključno nevarnost.

Morda se zdaj tako premišljanje zdi kot iluzija. V črno – beli politični optiki bi znalo biti označeno celo kot podpora Putinovemu režimu. A naj bom jasen. Obsojam vsako njegovo potezo v tej vojni. Podpiram pa vsako dejanje, ki ustavlja pobijanje ukrajinskih in ruskih vojakov in ki prinaša mir. V delu slovenske politike mirovništvo itak ni bilo nikoli cenjeno in spoštovano. A sam ostajam prepričan, da je rešitve, ob odporu proti agresiji, mogoče doseči po poti argumentov, prepričevanj in v iskanju pravičnih rešitev. Še posebej če to iskanje uživa široko podporo zaveznikov, ki predstavljajo ves sedanji demokratični svet. Pri tem ne bi bilo odveč Putina spomniti na misel njegovega velikega rojaka Tolstoja, da je vojna v nasprotju s človekovim razumom in vso človeško naravo.

Tako je bilo tudi ob razpadu naše nekdanje skupne države. Na koncu, po odločnem odporu proti agresiji JLA, v katerem ste sodelovali tudi člani veteranskih organizacij, ki ste danes tukaj na Pokljuki in ste tudi 25. junija 1991 na vrhu Triglava razvili slovensko zastavo, smo ob podpori in udeležbi mednarodne skupnosti svoje cilje dosegli na pogajanjih. Bili smo realisti, zahtevali smo, kar se je zdelo nemogoče. Ostanimo torej realisti tudi zdaj. Ne dovolimo, da bi se navadili na vojno, da vojna postane del našega življenja.

Po dveh letih smo znova zbrani na tem spominskem zborovanju. Rešeni smo vsakodnevnega soočanja z neznano boleznijo in pritiska vladajoče politike, ki jo je izrabljala za svoje nedemokratične politične in ideološke cilje. Zdaj je z novo vlado, ki nas ne sili več v enoumje, mogoče znotraj ustavnih meja znova javno izpovedovati svoja mnenja tudi o najbolj občutljivih družbenih in političnih vprašanj, ne da bi bili deležni očitka o razbijanju enotnosti. To je demokracija. To je svoboda. Obema se je ta vlada zavezala. Zato je dobila tudi podporo in na volitvah zmagala.