Medicinske sestre – steber zdravstvenega varstva

Ljubljana – Medicinske sestre so ključni steber zdravstvenega varstva, kar so lahko nekateri doživeli, drugi pa opazovali tudi v hudih časih koronavirusa. Takoj ko smo se spoprijeli z epidemijo, je bilo delo reorganizirano, uvedeni so bili novi pristopi, toda javni zdravstveni sistem se je tudi v obdobju epidemije izkazal za najbolj učinkovitega, je v pogovoru poudarila Monika Ažman, predsednica zbornice zdravstvene in babiške nege – zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov.
 

Kakšna je vaša okvirna ocena, kako ste kot ena od najpomembnejših strokovnih zdravstvenih ekip, eden ključnih stebrov, med epidemijo koronavirusa zmogli zdravstveno negovati okužene bolnike, jim pomagati in jih reševati, prav tako vse druge?

Vsak, ki se je odločil za ta poklic, ve, da je treba, ko gre zares, dati vse od sebe. Takoj ko smo se spoprijeli z epidemijo, je bilo delo reorganizirano, uvedeni so bili novi pristopi, veliko procesov se je spremenilo. Vsak dan so prihajale nove informacije, vsak dan smo se učili, saj je bil virus velika neznanka. Precej je bilo improvizacije. Iznajdljivost je v našem poklicu zelo pomembna, adrenalin pa del našega vsakdanjika.
Je pa epidemija razkrila, kako nenadomestljivi smo izvajalci zdravstvene in babiške nege, ter dokazala, da smo temelj zdravstvenega sistema. Medicinske sestre, tehniki zdravstvene nege in bolničarji negovalci, ki smo največja poklicna skupina v zdravstvu, smo bili skupaj z drugimi zdravstvenimi delavci v prvih vrstah boja proti koronavirusu. Tvegali smo tudi lastno zdravje, da smo poskrbeli za paciente, ki so vedno naša glavna skrb.
Epidemija je ponovno pokazala, da je mogoče učinkovito zdravstveno varstvo zagotoviti le z medpoklicnim sodelovanjem različnih strok. To so dokazali tudi študentje in študentke tako zdravstvene nege kot medicine in fizioterapije, ki so kot prostovoljci nesebično pomagali na najbolj kriznih točkah, v domovih za starejše. Dokazali so, da medpoklicno sodelovanje, empatija in solidarnost še vedno obstajajo.

Ali so odločevalci to opazili in boste za strokovno in humano delo tudi nagrajeni?

Kot strokovna organizacija naša zbornica oziroma zveza ni pristojna za delovnopravna vprašanja, kamor sodi tudi izplačilo dodatka za delo v kriznih razmerah. Menimo pa, da si vsi izvajalci zaslužijo pošteno plačilo za opravljeno delo, in podpiramo prizadevanja pristojnih sindikatov.

Kaj ste kot strokovne zdravstvene skupine v tem času najbolj pogrešali? Na kaj moramo biti pozorni, da bomo kot družba na naslednje etape zdravstveno uničujočih virusov in podobnih težav še bolj pripravljeni?

Na začetku smo se zdravstveni delavci soočili z velikim pomanjkanjem ustrezne zaščitne opreme. To mora biti prednostna naloga države, saj lahko le zdravi zdravstveni delavci igrajo ključno vlogo pri skrbi in varovanju zdravja pacientov. Tudi v prihodnje se moramo zavedati, da brez zdravih medicinskih sester, tehnikov zdravstvene nege in drugih zdravstvenih delavcev zdravstvenega sistema enostavno ni in ne bo.




Prav tako je pomembno zavedanje, da brez javnega zdravstva ni mogoče zagotavljati varne in kakovostne zdravstvene obravnave vsem pacientom. Javni zdravstveni sistem se je tudi med epidemijo izkazal za najbolj učinkovitega. Zato se v zbornici zavzemamo za vzdržen sistem javnega zdravstvenega varstva, ki bo temeljil na enakosti, solidarnosti, vzajemnosti in pravičnosti za vse državljane. Kot družba bomo na prihodnje tovrstne izzive pripravljeni le z javnim zdravstvom, ki je temelj socialne države, ki mora poskrbeti za svoje prebivalce.
S pojavom epidemije koronavirusa smo ozavestili, da tudi Slovenija ni imuna na tovrstne zdravstvene krize. V preteklosti smo z različnimi akcijami trenirali odzive v primeru različnih katastrof in testirali sisteme, to bo treba ponovno uvesti. Doslej smo imeli srečo, saj se nismo soočili denimo z ebolo ali virusom sars kot nekatere druge države. V prihodnje bomo morali izvajati številne preventivne ukrepe, četudi se nam je včasih to zdelo brezpredmetno in nepotrebno.
 

Ali je bilo za stanovalce domov za starejše med epidemijo dovolj poskrbljeno, smo se v tem času tudi kaj naučili, na primer, da ti niso bolnišnice?

V domovih za starejše je že pred epidemijo močno primanjkovalo izvajalcev zdravstvene nege in oskrbe, na kar naša organizacija pristojne opozarja že vsaj 15 let. Slišali so nas mnogi, upošteval pa tako rekoč nihče. Pomanjkanje kadra je bilo še toliko bolj izrazito v izrednih razmerah zaradi epidemije. Zaposleni v domovih, sploh v tistih, v katerih je bil virus neprizanesljiv, so delali z nadčloveškimi napori in se požrtvovalno trudili zamejiti širjenje virusa. V veliko pomoč so bili tu prostovoljci, študentje zdravstvene nege, medicine in fizioterapije, ki so s predanostjo, požrtvovalnostjo in neskončno željo delati dobro resničen zgled pravega poslanstva zdravstvenega delavca.




Domovi za starejše se vse bolj spreminjajo v negovalne bolnišnice, saj oskrbovanci tja prihajajo v vse slabšem zdravstvenem stanju. Mnogi so polimorbidni, torej z več boleznimi, priklenjeni na posteljo ali dementni. Zato so potrebe po ustreznem kadru zdravstvene nege vse večje, kadra pa ni dovolj, da bi izpolnili vse potrebe stanovalcev. Potrebujemo nove kadrovske standarde in normative, saj so sedanji iz leta 1984 povsem zastareli in ne dohajajo vse večjih potreb po strokovni oskrbi. Kadrovska politika mora zato izhajati iz potreb stanovalcev, ne samo v domovih za starejše, temveč tudi v bolnišnicah, osnovnem zdravstvu, patronaži, in ne sme temeljiti le na finančni vzdržnosti.

Ob mednarodnem dnevu medicinskih sester med drugim omenjate nasilje nad sestrami oziroma preprečevanje napadov na zaposlene v zdravstveni negi. Ali se to sploh lahko dogaja? V svetu? Tudi v Sloveniji?

Nasilje nad zaposlenimi v zdravstveni negi se žal dogaja, tako doma kot po svetu. Vse več je psihičnega in verbalnega nasilja nad zdravstvenimi delavci. Pacienti grozijo, izsiljujejo. S konfliktno in agresivno komunikacijo pacientov so se zaposleni v zdravstveni in babiški negi soočali tudi med epidemijo; niti zdaj, ko medicinske sestre prenaročajo paciente na nove datume pregledov in zdravstvenih obravnav, jim ni prizaneseno. Prav tako so nasilju izpostavljene patronažne medicinske sestre, ki vstopajo v domove stanovalcev same, brez spremstva socialne službe ali policije.




Mednarodni svet medicinskih sester poudarja, da se je ogroženost zdravja, zlasti duševnega, pri zaposlenih v zdravstveni negi v času epidemije močno povečala. Predvsem se povečujejo posttravmatski stresni sindrom in druge motnje, povezane z visokim stresom. Prihaja do anksioznosti, depresivnosti, poslabšanja kroničnih bolezni, izgorevanja in posledično tudi nezmožnosti za opravljanje zdravstvenonegovalnega dela.

Zaradi epidemije so v nekaterih okoljih po svetu medicinske sestre deležne agresivnih verbalnih napadov in fizičnega nasilja, kar še dodatno povečuje stres in njihovo ogroženost. Pogosto so vzroki za psihično, verbalno in fizično nasilje strah in neznanje, a to ni opravičilo za nesprejemljivo ravnanje. Do nasilja nad zaposlenimi v zdravstveni negi in drugimi delavci v zdravstvenem varstvu velja ničelna toleranca.