Marija Pfeifer: S Kopačem so naju onemogočili

Ljubljana – Na mestu strokovne direktorice je bila dve leti, do januarja letos. Ko je začela urejati razmere, se je zamerila napačnim. Hoteli so jo razrešiti, a jo je stroka podprla. Odšla je, ker se je upokojila. Lani je pogovor odklonila, zdaj pa je brez zadržkov spregovorila. Med drugim tudi o tem, zakaj Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni (NIOSB) ne more uspeti.
 

Si želite, da bi NIOSB zaživel?

Želim si, da bi z združenimi močmi v Sloveniji končno zmogli organizirati tim, ki bi korektno sodeloval in visoko strokovno obravnaval bolnike s prirojeno srčno napako (PSN).

Vas preseneča, da zdravnik Igor Gregorič glede na odklonilna stališča v zvezi z inštitutom, še vztraja?

Gregorič je izjemen strokovnjak in, zdi se, velik človek. Altruistično se trudi uresničiti svojo vizijo – NIOSB in pripeljati vrhunske strokovnjake, organizacijsko-logistični del pa je naivno zaupal ljudem, ki temu niso kos. Žal je premalo poznal okoliščine, ki vladajo v slovenskem zdravstvu in slovenski politiki.

Je bila ustanovitev inštituta sploh potrebna?

Če bi dobili Gregorič in širša javnost od ministrstva za zdravje (MZ) resnične informacije o razmerah na otroški srčni kirurgiji in pediatrični kardiologiji, v kakršnih sta bili junija 2017, bi se dela gotovo lotili drugače. A ministrica Milojka Kolar Celarc je potrebovala povod, da kaznuje vodstvo ljubljanskega kliničnega centra (UKCL) – mene in takratnega generalnega direktorja Andraža Kopača, ker sva si drznila dolgoletnemu strokovnemu direktorju pediatrične klinike Rajku Kendi drugič vročiti predlog o razrešitvi in premestiti pediatra Uroša Mazića. Prvemu sva očitala objektivno odgovornost za neurejene razmere na kliniki, ki so botrovale zapletom, tudi smrti 14-letnega fanta, čigar lečeči zdravnik je bil Mazić.

In kako je to lahko bilo povezano z nastankom inštituta?

Po tem, ko sva se zoperstavila ministričinim željam, je ta zlorabila informacije iz medijev o nepravilnostih v službi za kardiologijo, o katerih je bila natančno obveščena že decembra 2016 in spomladi 2017, in naju junija pozvala k odstopu. Obtožbe o domnevnih nepravilnostih, ki si jih je leta 2016 zapisovala mlada pediatrinja, je odbor za zdravstveno-medicinska vprašanja na zdravniški zbornici ovrgel, neutemeljeno postavljanje diagnoze prirojene motnje srčnega ritma s strani zdravnika Mazića, pa se je vleklo od leta 2010 do leta 2016, torej tudi v preteklosti, ko midva s Kopačem še nisva bila na direktorskih položajih. Ministrica bi torej lahko izjavila le, da so bile (v preteklosti) razmere na pediatrični kliniki katastrofalne, a so se od decembra 2016 zelo izboljšale. Omenjene dezinformacije pa so sprožile preobrat in postale temelj za ustanovitev NIOSB.

Da je ta lahko bil ustanovljen, je bil najprej sestavljen projektni svet na MZ …

Njegove najpomembnejše naloge so bile vzpostavitev partnerskega sodelovanja z drugo inštitucijo, priprava programa za obravnavo bolnikov s PSN ter načrtovanje centra za bolnike s PSN, torej stvari, ki smo jih že vse po vrsti uresničili.
Ministrica, ki je ob poskusu razrešitve Kende dejala, da je zaskrbljena zaradi razmer na pediatrični kliniki, bi morala to izjaviti in začeti ukrepati julija 2015, ko je prejela mednarodno poročilo o nadzoru otroškega kardiokirurškega programa 2007–2014, ne pa dve leti pozneje, ko smo v UKCL opravili že večino dela.
Od konca leta 2016 sva s Kopačem radikalno urejala razmere v službi za pediatrično kardiologijo, kjer se je oblikoval homogen, vrhunski delovni tim. Poskrbela sva za pravočasno predstavitev strategije in akcijskega načrta za obravnavo bolnikov s PSN na zdravstvenem svetu. Jeseni 2016 smo pripravili celostno pogodbo o sodelovanju s tujim centrom za obravnavo bolnikov s PSN in vodili pogajanja. V UKC smo ustanovili center za obravnavo bolnikov s PSN. O razmerah smo redno obveščali ministrstvo. Kljub vsemu so se tam vpletli v dogajanje.

In ustvarili zmedo. Trenutno smo na slabšem, kot smo bili v času sodelovanja z izraelskim kirurgom Mishalyjem. Po enajstih letih še vedno nimamo domačega kirurga, odšli pa so še kardiologi.

Odgnali so jih z ustanovitvijo inštituta. Napovedano je bilo, da bo ta začel delovati 1. maja. Ker do takrat vodilnih kardiologov nihče ni povabil k sodelovanju, so si poiskali druge zaposlitve.
Gregorič je na MZ dobil navodila, da nekaterih ljudi ne sme vabiti na inštitut. Že leta so trdili, da se bosta otroška kardiologija in kirurgija rešili, če se odstrani problematične člene, oporečnike, ki so pred leti vložili ugovor vesti. Zdaj so res vsi odšli, stanje pa je slabše, kot je bilo kadarkoli. Problem torej niso bili oni.
Ko sem postala strokovna direktorica, so mi hiteli razlagati, kdo so rušilci programa. Resnico sem spoznala šele z branjem obsežne dokumentacije. Verjetno je bilo tudi sedanje vodstvo deležno istih zavajanj. Ugotovila sem, da je v UKCL preveč zaposlenih za tovrstne dejavnosti in da pri njih cilj posvečuje sredstva.

Kako pa ste v takem ozračju lahko delali?

Delala sem po svoji vesti in znanju. Za položaj strokovne direktorice so me prepričali bodoči sodelavci. Bila sem na koncu delovne dobe in se nisem imela česa bati.

Zakaj torej, če se niste ničesar bali, niste privolili v pogovor že konec lanskega leta?

Privolila bi, če mi ne bi v UKCL prepovedali govoriti o skoraj vseh področij, o katerih ste me želeli spraševati.

Je to, da obstajajo stvari, o katerih se ne sme govoriti, normalno za neko univerzitetno in javno bolnišnico?

Seveda ne. Da morajo pred javnim nastopom dobiti dovoljenje službe za odnose z javnostjo, strokovnjake zavezuje pravilnik. Lahko govoriš, če ne škoduješ UKC. Škodovati UKC pa je zelo relativna stvar. O njej gotovo niso sposobne presojati gospe iz te službe.

Očitali so vam, da ste z javnimi nastopi škodovali. Poleg tega ste premestili Mazića, ko mu krivda še ni bila dokazana.

Dva pravnomočna nadzora sta pokazala, da je Mazić naredil napako v zdravljenju. Dvakrat je bil opravljen tudi nadzor nad njegovim postavljanjem diagnoz aritmij (v letih 2012 in 2017) in pokazal nepravilnosti. Primer sem prijavila na tožilstvo in nepravilnosti na zbornico, a se zadeve ne premaknejo. Mazića so po premestitvi želeli na pediatriji in na MZ ves čas rehabilitirati.

Vas je presenetilo, da je postal eden od štirih nosilcev dejavnosti v NIOSB?

Pa kako! Dokler se vsi postopki proti njemu ne končajo, bi smel delati le pod strogim strokovnim nadzorom.

Se torej tudi vi strinjate, da inštitut ni najbolje začel?

Ko so na MZ prevzeli pobudo za njegov nastanek, so vabili ljudi, ki niso delali z otroki. Govorili niso z nobenim pediatričnim kardiologom, intenzivistom ali otroškim kirurgom Weisom, razen verjetno z Mazićem.
Na ministrstvu bi morali pripraviti teren za zagon inštituta, pa tega niso naredili. To je neodgovorno in neprofesionalno delovanje politike.
Junija lani je Kopač že skoraj podpisal pogodbo o sodelovanju s tujim centrom, ko ga je poklicala ministrica in to preprečila. Čakati smo morali na ustanovitev in nato na prvi sestanek projektnega odbora, da bi prejeli dovoljenje za podpis pogodbe. Pogodbo bi lahko podpisali že poleti, za tri leta, tako pa smo jo šele jeseni in samo za pol leta, ker so imeli načrte z inštitutom. Gregoriču sem želela, da mu uspe, ampak na daljavo in s premalo povezovanja to ne gre. Če namesto njega birokrati urejajo razmere in se vpletajo egi iz UKC, se zadeva ne bo izšla.

Bi moral kdo prevzeti moralno, kazensko in finančno odgovornost, če se res ne bo?

Krivdo bi morali pripisati ministrici Milojki Kolar Celarc in njeni ozki ekipi.

Zdaj v UKC pravijo, da bodo zmogli delati sami, brez pomoči inštituta, dokler ta v celoti ne bo prevzel dejavnosti. Opirajo se na sodelovanje s češkimi zdravniki, ki ste ga začrtali v vašem času, a se je vmes spremenilo, saj kirurgi niso več navzoči pet dni v tednu. Kje vi vidite boljšo rešitev?

V obnovi celostne pogodbe s praško bolnišnico.

Ampak tudi ta rešitev ni optimalna, saj z njo ni bilo zagotovljene oskrbe 24/7?

Vrzel so konci tedna, a je bila to še vedno najboljša rešitev v zadnjih desetih letih. Če bi v času mojega vodenja dopustili radikalne poteze, tudi kadrovske, kardiologi ne bi odšli in tudi stanje na otroški intenzivni terapiji bi se izboljšalo. Vmes sta sodelovanje prekinila še šolajoča se kirurga, zato bi bilo treba najti nadomestilo. A so naju s Kopačem prej onemogočili.
Kenda ima zelo močno zaledje. Ko sva šla z nastopa na Odmevih, kjer sem pojasnjevala predlog za njegovo razrešitev, mi je svetoval, naj preneham, sicer bom nastradala. Očitno bodo zdaj nastradali tudi nemočni bolniki.

Če govoriva o politiki, starih strukturah, imate politično podporo tudi vi. Ta seže neposredno do nekdanjega predsednika Milana Kučana.

Predsednika poznam od ranega otroštva. Kenda ima na veliko več vzvodih sedanje oblasti svoje ljudi. Zagovarjajo ga tisti, ki so najmočnejši in obvladujejo zdravstvo iz ozadja.