»Liberalci postavljajo ograje, socialdemokrati podpirajo prekarizacijo«

Ljubljana – »Vsekakor se bomo po volitvah resno pogovarjali o vstopu v koalicijo, vendar je naša ambicija jasna: želimo levo vlado, ne levosredinske.« Tako pravi koordinator Levice Luka Mesec, ki je zelo kritičen do slovenskih sredinskih in levih političnih strank. Te so po njegovem mnenju postale povsem nenačelne in pragmatične, saj »liberalci na mejah postavljajo ograje, socialdemokrati pa podpirajo prekarizacijo«.

Mesec priznava, da je sprenevedanje držav, kjer se najsurovejši kapitalizem skriva za rdečo komunistično zvezdo, velik hendikep za širjenje socialističnih idej. Vendar je uporabnih socialističnih in socialdemokratskih načel po njegovem mnenju še vedno veliko, skandinavske družbe še ohranjajo model socialne države, samoupravljanje, ki je bilo pri nas odpravljeno po letu 1991, ker je bilo v napoto privatizaciji, ima še vedno potencial, prav tako zadružništvo, ki je v nekaterih državah zelo uspešno. Za preobrat trendov družbenega razvoja v Sloveniji je potrebna sinteza tovrstnih rešitev, v Levici pa upajo, da bodo tudi druge stranke bolj pripravljene na spremembe, kot so bile do zdaj.

Volilni program Levice vključuje zelo natančne številke in izračune, kar nakazuje, da si po volitvah vsekakor želite vstopiti v vlado.

V štirih letih v opoziciji smo natančno proučili vse najakutnejše družbene probleme in pripravili program skupaj z jasno definiranim financiranjem posameznih ukrepov. Pripravljeni smo na pogovore, vendar bo usklajevanje mogoče zgolj o terminskih okvirih ukrepov, ki so za nas ključni, nikakor pa ne bomo odstopali od svojega osnovnega programa in načel. Pogajanja bodo verjetno zapletena in naporna, še posebno zaradi nejasne usmeritve sredinskih strank, saj so vse, ki so bile do zdaj na oblasti, dopustile neobvladljiv razmah prekarnega dela in omejevanje delavskih pravic. Njihov politični profil, ki ni niti socialdemokratski niti liberalen, bi še najbolje lahko ponazorili s citatom iz Cankarjevih Hlapcev: »Nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške.«

Glede na vašo kritičnost ne vidim koalicijske stranke, ki bi vam ustrezala.

O morebitnih vladnih partnerjih pred rezultatom volitev, ko bodo jasna razmerja moči, ne bi hotel govoriti.

Verjetno se s SDS ne boste pogovarjali, zadržke imate do SMC, SD in Marjana Šarca, pogovor med vami in Matejem Toninom je sploh težko predstavljiv.

Kot rečeno, pred rezultati volitev ne bi hotel nikogar izpostavljati. Naše programske točke so gotovo na diametralno nasprotnih stališčih kot v NSi in s Toninom bi se verjetno zelo težko uskladili. Naša prioriteta so delavske pravice in pravice žensk ter predvsem zmanjšanje socialnih razlik in odprava revščine.



Kot je zapisala Gertrude Stein, se je zelo lahko znebiti bogatih, zelo težko pa se je znebiti revežev.

V sedanjem svetu z bogatimi ne bo tako preprosto opraviti. Imamo za en avtobus ljudi, ki imajo toliko premoženja kot polovica najrevnejših Zemljanov in ki so nad davčnimi zakonodajami katerekoli države. Kako se spopasti s to drastično neenakostjo, je vprašanje, s katerim se ukvarjajo vsi svetovni intelektualci.



Marsikateri Slovenec ima več premoženja kot milijon najrevnejših v Afriki in Aziji.

Ta statistika je malo čez palec ...

To ni statistika, to je dejstvo. Večina najrevnejših nima nobenega premoženja.

To je res, vendar bo revščino treba reševati z obdavčenjem najbogatejših. V tem, da bi naši državljani začeli razdajati svoje premoženje, ne vidim smisla.

Tudi jaz ne, ampak najlažje je s prstom pokazati na nekaj najrazvpitejših milijarderjev.

Ne gre zgolj za premoženje posameznikov, to je zgolj simptom sistema, v katerem so multinacionalke povzdignjene nad države in so celo bogatejše od njih. Lani je kar 82 odstotkov ustvarjenega bogastva prišlo v roke enega odstotka ljudi, medtem ko gospodarska rast spodnjim petdesetim ni izboljšala položaja. Zaradi podobnih trendov srednji razred na Zahodu izginja. Kitajska je tranzicijo v kapitalizem z ohranitvijo monopola partije izvedla po formuli »perestrojke brez glasnosti«, nekatere inovacije v primeru avtoritarnosti in orwellovskega nadzora pa postajajo naravnost strašljive. Do leta 2020 nameravajo uvesti sistem družbenega točkovanja: posameznik bo v vseh svojih družbenih vlogah nenehno ocenjevan in glede na svoj rating bo postal bodisi privilegiran bodisi drugorazreden državljan.



Ali ni največji problem izjemna rast svetovne populacije? Število prebivalcev v Afriki se bo do leta 2050 predvidoma skoraj potrojilo; Nigerija bo takrat menda imela že 500 milijonov prebivalcev, torej toliko kot celotna Evropska unija, v Kongu bodo v tem času prehiteli Rusijo ...

Rast svetovnega prebivalstva je res nevzdržna, vendar se v družbah brez socialne zaščite in pokojninske politike hitro pojavi logika imeti čim več otrok, da bodo v starosti skrbeli zame. Za potrditev vam ni treba prav daleč, dovolj je že pot do Kosova. Če dodate še patriarhat, v katerem so ženske zgolj matere in stroj za rojevanje, dobite demografsko eksplozijo. Rešitev sta zato predvsem ureditev socialnih vprašanj in emancipacija žensk.

»Kapitalizem ni samo sistem razrednega izkoriščanja in zapostavljanja, ampak tudi izkoriščanja in zapostavljanja na podlagi spola, etničnosti, narodnosti in drugih osebnih okoliščin,« ste zapisali v programu stranke. Ali ne nosijo prav zahodne kapitalistične države svetovnega prapora pri odpravljanju teh krivic?

Svoboščine, ki jih uživamo danes, so posledica dvesto let uporov proti kapitalizmu, nekapitalistične države so neredko prehitevale kapitalistične. V prvih letih Sovjetske zveze so bili narejeni veliki koraki naprej glede delavskih pravic in na področju ženske emancipacije. Človeški obraz zahodnega kapitalizma je zato treba pripisati temu, da je imel v realnem socializmu velikega tekmeca, pred katerim se je moral pokazati kot bolj human. Odkar tega tekmeca ni več, te svoboščine nazadujejo.

Ali ni ta sintagma o zlobnem in požrešnem kapitalistu, ki ne premore niti kančka empatije do zaposlenih, že anahronistična? V razvitem svetu ne manjka primerov solidnih, celo vzornih delodajalcev.

Nedvomno je med podjetniki veliko »dobrih ljudi«, a kapitalizem je tekma, v kateri preživijo tisti, ki dosegajo največjo produktivnost in ustvarjajo najvišje dobičke, kar še tako dobre lastnike kapitala sili v eksploatacijo, velikokrat nevidno. Pri nas so dober primer tega agencijski in migrantski delavci. Sinidikalist Goran Lukić, ki kandidira za poslanca na naši listi, je pred kratkim opisal položaj v kitajski tovarni, kjer sestavljajo iphone in kjer so delavci v nekakšni »baterijski reji«. Delajo sedem dni na teden po štirinajst ur na dan, po službi jih natrpajo v sobe s štirinajstimi posteljami, da se naspijo in najedo za nov turnus za tekočim trakom, s katerega namesto jajc prihajajo sijoči iphoni. Terry Eagleton je dejal, da je sodobni kapitalizem najbolj umazane prakse preselil, jih odtegnil našim pogledom, da so si zahodni menedžerji lahko sneli kravato, odpeli vratni gumb na srajci in začeli govoriti o duševnem zdravju svojih zaposlenih, skratka, postali so dobri ljudje.

Na globalno dogajanje imamo v Sloveniji zanemarljiv vpliv, pri vas pa smo v preteklem mandatu pogrešali opozarjanje na ravnanje posameznih najspornejših slovenskih podjetnikov.

Vsa štiri leta smo bili na čelu delavskih bojev, recimo v Luki Koper, kjer smo se borili za pravice zaposlenih prek IPS, torej izvajalcev pristaniških storitev. Tam je več kot polovica delavcev popolnoma brezpravnih in odvisnih od samovolje tako imenovanih »gazd«. Ali pa v Pošti Slovenije, kjer poštni delavci delajo v tako nemogočih razmerah, da delovne sile doma ni več mogoče najti. Nasprotovali smo agencijam za posredovanje dela, opozarjali na položaj prevoznikov, izpostavljali zlorabe pri zaposlovanju delavcev iz tujine – skratka, ves mandat smo bili glas tistih, ki sicer v politiki ne bi bili slišani.

Umanjkala je kritika zelo spornih posameznikov s tajkunskimi karakteristikami. Je problem to, da se večina teh opredeljuje za levičarje?

Je za vas Igor Bavčar levičar?

Po slovenskih standardih gotovo, ne nazadnje je bil na čelo Istrabenza delegiran kot podpredsednik LDS.

Po takšnih merilih bi levičarstvo lahko pripisali tudi Janši. Sicer pa Levica kot opozicijska parlamentarna stranka lahko izpostavlja zlorabe, lahko od SDH zahtevamo spremembe v upravljanju podjetij v državni lasti in lahko predlagamo spremembe zakonodaje, nismo pa državno tožilstvo. To ne pomeni, da ne postavljamo med prioritete preiskave sanacije bančnega sistema, Teša 6 in drugih zlorab, ki so se pred kratkim dogajale. Sicer pa vam lahko nekoliko opravičim nejasne kriterije levičarstva: v Sloveniji imamo politično sceno, ki jo je težko definirati. Na desni je SDS z orbánovsko-trumpovskim populizmom, na sredini pa vrsta strank, pri katerih človek sploh ne ve, v čem se po programu razlikujejo in kakšna je njihova agenda.

Ne v prvi ne v drugi Janševi vladi ni bilo poskusa orbanizacije države?

Janševa pozicija se zelo spreminja. SDS je bila najprej socialdemokratska stranka, med letoma 2004 in 2008 neoliberalna, leta 2012 pa so jahali na valu varčevanja in zelo nedomoljubno klicali trojko. V zadnjem obdobju je povsem jasno razvidno kopiranje Orbánovih in Trumpovih prijemov, od gesel, strašenja z begunci, hujskaštva in podpihovanja v sovražnem govoru na socialnih omrežjih ...



Goran Lukić je zelo prodoren sindikalist nove generacije. Ali ni škoda, da bo v primeru izvolitve za sindikalni boj izgubljen in bo štiri leta sedel v državnem zboru?

Načelno se s tem strinjam. Civilne družbe, s katero sodelujemo, nikakor nismo hoteli izčrpati in njihovih vodilnih predstavnikov preseliti v poslanske klopi. To bi bilo nespametno, saj njihove organizacije rešujejo številne socialne stiske in pomagajo izkoriščanim. Sta se pa poleg Lukića odločila na naši listi kandidirati tudi Milan Jakopović in Alma Rekić, ker se zavedata, da delovanje zgolj v civilni družbi ni dovolj in da se je vredno zavzeti za spremembe v politiki, kjer se odločitve sprejemajo. Sicer pa bodo njihove organizacije, če bodo izvoljeni za poslance, delovale še naprej.



Je kandidatura Emila Hrvatina alias Janeza Janše na vaši listi v Grosupljem poskus onemogočiti prvaka SDS ali gre le za vaš smisel za humor?

Janez Janša je angažirani levičar in tudi naš podpornik. Sam je izrazil željo, da bi kandidiral na Grosupljem.

Pri lažnem profilu Luke Meseca na twitterju niste bili razpoloženi za šale, takoj ste zahtevali izbris tega računa.

Gre za dve neprimerljivi zadevi. Na medmrežnem profilu se je nekdo predstavljal kot Luka Mesec, uporabljal je mojo sliko, ljudje so v resnici mislili, da so tviti, ki jih je pisal, moji. Za šale sem vedno razpoložen, a to ni bila parodija, temveč lažen profil, namenjen diskreditaciji.

Pravite, da je Levica edina stranka, v kateri sta njen nastop in delovanje skladna z njenim imenom. Vendar je nekaj poze gotovo tudi prisotne, če se le spomnimo baretk v slogu Cheja Guevare, ki jo tako rad nosi vaš poslanec Miha Kordiš.

Libertarec Tomaž Štih, ki je najverjetnejši avtor lažnega profila z mojim imenom na twitterju, je zapisal, da je za slovensko tranzicijsko levico – ki nosi rdečo zvezdo, čeprav je neoliberalna – socializem nekaj, kar se govori, ne nekaj, kar se dela. No, v Levici bomo naredili vse, da bo ravno obratno.