»Lepo je delati in živeti v okolju, ki daje priložnosti«

Eden najuglednejših Ribničanov, ki mu v domačem okolju s spoštovanjem priznavajo, da dežela suhe robe in lončarstva ne bi bila takšna, kot je, če ne bi bilo njega. Bil je direktor kovinskopredelovalnega podjetja Riko, giganta z 2000 zaposlenimi, ki je pod njegovo taktirko ravnalo kot – če uporabimo današnjo terminologijo – družbeno odgovorno podjetje.

Letos mineva 50 let, odkar ste se iz Nove Gorice vrnili v Ribnico?

Da, skupaj s Tonetom Čukom, ki so ga odrezali v kočevskem Itasu, nas je pet, šest odšlo v novogoriška Vozila. Mesto se je takrat ravno začelo razvijati, v dveh letih je Nova Gorica postala večja od Kočevja. Ribnico sem zapustil z družino, vedel pa sem, da se bom vrnil, če se le da, preden gredo otroci v šolo. Dobil sem ponudbo in prišel nazaj, čeprav sem bil v Novi Gorici pravi gospod, z dobro plačo in šoferjem (nasmešek).

V Ribnici, v takratni Kovinski industriji, pa ni bilo tako?

Ko sem se vrnil v Ribnico, sem imel 35 let. Prišel sem na veliko pogorišče, v podjetje s petdeset zaposlenimi. Ob neki priložnosti me je tedanji direktor Inlesa vprašal, ali sem se morda vrnil na pogreb.

Potem pa sem pred 12. v mesecu, ko je bilo treba izplačati plače, šel k Rudiju Zbačniku, direktorju Ljubljanske banke, s prošnjo, ali bi mi posodil 10 milijonov dinarjev za plače. Bil je zelo velikodušen – posodil je 20 milijonov. Del smo investirali v plače, del pa v nakup viličarja. Takrat so namreč vse delali na roko. No, tudi drugi kolegi so mi pomagali s posojili. Nato pa so stvari res stekle. Ko sem prišel v podjetje, ki smo ga kaj hitro preimenovali v Riko, Ribniška industrija kovinske opreme, smo prvo leto izdelali pet snežnih plugov, po letu dni pa že sto. Moje ambicije so bile še večje, zato sem se obrnil na tedaj uglednega direktorja Autocommercea Milana Nagliča in smo prek njega začeli delati pluge za nemško podjetje Schmidt. Prvo leto smo jih izvozili že dvesto. Potem pa je šlo kar samo od sebe …

Številke o prometu in dobičku Rika od leta 1969 do 1981 so neverjetne: prvo leto ste imeli 10 milijonov dinarjev prometa, leta 1981 že milijardo! Vi pa pripovedujete, kot da je šlo vse kar tako, samo po sebi?

Če zdaj pogledam nazaj, je bil ves razvoj zelo organski. Najprej smo izvažali v Nemčijo, nato še v Italijo, kmalu je izvoz na zahod dosegel 70 odstotkov bruto produkta. Potem sem se včlanil v Mašinski savez Jugoslavije in postal predsednik upravnega odbora. V tej organizaciji so bila velika podjetja jugoslovanske strojegradnje, na primer Litostroj in Prvomajska Zagreb. Dobro so me sprejeli. Imel sem, kot se reče, »roko čez« blagovno izmenjavo z Rusijo, kjer so potekali posli v vrednosti 350 milijonov klirinških dolarjev: uvažali smo nafto, tja pa pošiljali stroje. Del teh poslov je šel prek Rika. In smo začeli izvažati stiskalnice za odpadno železo.

Takrat je bil v Rusiji gosplan na prvem mestu. Pomagalo nam je tudi, da sem se spoprijateljil s podpredsednikom gosplana (državna uprava za ekonomsko načrtovanje; op. p.), inženirjem in doktorjem letalstva, ki nam je malo pomagal pri izvozu naših izdelkov. Potem pa je bilo odvisno le še od tega, kam je politika zaukazala izvoz, enkrat »Samo še na zahod boste izvažali!«, naslednje leto pa »Nič več zahod, samo še na vzhod!«.

Koliko pa vam je pri poslih v Rusiji pomagalo poznavanje ruske oziroma slovanske duše?

Oh, Rusi so široki, prostrani, kot je sama Rusija. Če si to doumel, si jih takoj pridobil na svojo stran. Moral pa si biti kolegialen z njimi. Če si Rusa samo enkrat prevaral, je bilo zaupanja konec.  Z mnogo nekdanjimi kolegi in partnerji še vedno ohranjamo stike.

V podjetju je bilo na začetku petdeset zaposlenih, potem pa nekaj manj kot dva tisoč v Ribnici, Loškem Potoku, Ljubljani, na Hrvaškem in v Bosni. Je res, da ste podelili celo tristo štipendij na leto?

Še več smo jih štipendirali. A to ni bilo težko, ker smo imeli res veliko denarja. Začelo se je že prvo leto, ko je prispela prošnja nekega tehnika za štipendijo. Delavski svet je bil proti kakršnemukoli štipendiranju. Rekel sem jim, naj kupijo krampe, ker bodo s takim razmišljanjem samo še s tem delali, jaz pa grem stran. Učinkovalo je. Riko je zato razvil močno štipendijsko shemo. Vanjo so bili vključeni tisti, ki smo jih potrebovali mi, kot tudi tisti, ki so potrebovali štipendijo. Njihova obveznost je bila le to, da so prišli vsako leto na dvotedensko prakso k nam.

Riko je tudi prvi kupil računalnike za osnovno šolo. In ko je zdravstveni dom postal premajhen, je kupil stavbo samo zato, da smo lahko v Ribnici začeli graditi nov zdravstveni dom. Sofinancirali smo gradnjo novega vrtca, ceste, vodovode …

Pomagali pa ste tudi zaposlenim pri gradnji stanovanjskih hiš?

Ogromno smo dali za gradnjo stanovanjskih hiš za zaposlene. Polovico denarja smo prispevali mi, polovico pa banka. Vendar so šest mesecev odgovorni cincali, kako bodo razdelili ta denar. Dovolj mi je bilo; vzel sem spisek, razdelil denar, pustil milijon, če bi kdo godrnjal. Ampak je bilo vse v redu, ljudje so bili zadovoljni.

Po kakšnem receptu je iz podjetja, ki  je bilo pogorišče, nastalo podjetje, ki je bilo v jugoslovanskem merilu pomembno in za katero v nekdanji državi še vedno vedo?

Ne vem, kakšen je bil recept za uspeh. Vedno sem postavljal v osrednje podjetje in zaposlene. Jaz sem bil zadnji. Zadnji, ki je odhajal domov iz pisarne. Zadnji, ki si je postavil hišo. Vsako soboto in nedeljo sem šel v firmo, pregledal sem pošto in se sprehodil po podjetju, da sem v ponedeljek vedel, kako začeti nov teden. Bil sem predan, in tako je prišel tudi uspeh.

Znana je prigoda z neke novoletne zabave …

A tista, ko smo imeli novoletno zabavo, pa je bilo treba odpremiti neko blago? Nisem hotel motiti zaposlenih sredi zabave, pa sem šel sam nakladat.

Generalni direktor, pa ste šli nakladat blago?

Ja, ker je blago pač moralo naprej.

Vsak dan ste šli skozi proizvodnjo in zaposleni so se potrudili, da je bilo takrat vse kot iz škatlice. Čutiti pa je bilo tudi spoštovanje do vas, bili ste pozitivna avtoriteta.

Nikoli nisem izpostavljal sebe in se dajal v ospredje; bil sem pač eden med enakimi. Ko smo prvo leto po mojem prihodu prišli s 50 milijonov na 600 milijonov dinarjev in smo delili dobiček, je vsak zaposleni dobil 12.000 dinarjev, pa naj je bil direktor ali snažilka. Ko sem šel na malico, sem se postavil v vrsto. Toda takšen odnos je bil nujen; delal sem v svojem lokalnem okolju in sem si želel, da bi mi zaupali.

Vam je pomagalo, da ste iz družine Škrabec?

Mogoče malo, a ne veliko. Bolj ne kot ja.

Je bilo, ko ste odraščali, znano, da ste sorodnik jezikoslovca patra Stanislava Škrabca?

Ne, ni se vedelo veliko, čeprav je bil ob svoji smrti kar priznan. Slava se mu je povrnila šele sredi devetdesetih, ko je akad. prof. dr. Jože Toporišič z ekipo začel proučevati njegov opus.

Pa tudi sicer so Škrabčevi radi delali za skupnost in za druge. Moja sestrična Stanislava Škrabec, babica pisateljice in prevajalke Simone Škrabec, je ustanovila medicinsko srednjo šolo v Celju, moj oče pa je bil župan in pred vojno banski svetnik. Priskrbel je pet milijonov za vodovod v Suhi krajini, a je potem ban ta denar dal za cesto iz Ljubljane proti Kranju, da se je prikupil knezu Pavlu, ki je kupil Brdo. Spomnim se, kako se je oče jezil, češ, tam so ljudje brez vode, vi ste pa cesto tu gradili!

Kar ste počeli v Riku, je danes pojem za družbeno odgovorno podjetje: podeljevali ste štipendije, pomagali zaposlenim, da so si zgradili hiše, vplivali ste na razvoj okolja …

Kdo pa bo v okolju stvari urejal, če ne ljudje, ki tam živimo? Nekoč mi je komandir ribniške policijske postaje Gradič rekel, zakaj pobiram vse te barabe in jim dajem službo. In sem mu lahko le odgovoril: »Če jih ne bom jaz, jih boste pa vi.« Teh prigod je bilo še veliko. Enkrat sem bil na večerji s partnerji iz Švice. Do mene je pristopil risar, ki je zaradi pijače izgubil službo pri nas, in me prosil, naj ga vzamem nazaj, češ da nima kaj jesti. Ko sem šel zjutraj v službo, sem razmišljal, kaj naj z njim. Sklical sem delavski svet in zahteval, da ga vzamemo nazaj, pa če bo kaj delal ali ne. Da me ne bodo ljudje postrani gledali, kaj smo mu naredili. In so ga vzeli nazaj, ostal je pri nas, korektno delal in se pri nas tudi upokojil. Vprašanje, kaj bi bilo sicer, toda verjetno bi ležal po jarkih. Pa je bil dober človek. Vedno mi je bilo mar za vsakega zaposlenega v Riku, za Ribnico in njen razvoj. Ker je lepo delati in živeti v okolju, ki daje priložnosti.

Riko je pod vašim vodstvom skrbel tudi za kulturni utrip Ribnice: galerije Miklova hiša ne bi bilo brez vas, financirali ste festival humorja in satire, različna likovna srečanja. Zgradili ste sedanji ITPP, vrtec, gasilske domove ... In nenazadnje: prvi robot je bil vaš, Rikov.

Da, v sodelovanju  z inštitutom Jožefa Stefana in ljubljansko univerzo smo postavili prvega robota. Prodali smo ga na graško univerzo, kar pomeni, da je bil narejen – seveda za takratni čas –  izredno kakovostno. V tem smo namreč videli prihodnost, možnost nadaljnjega razvoja Rika. Menil sem, da bomo počasi opuščali kovinskopredelovalno proizvodnjo in poudarjali druge reči, kot so roboti. Zakaj bi Ribničan tolkel po železu, če pa je sposoben za kaj drugega? In se je to kar dobro razvijalo. Zato smo zgradili novo, sodobno proizvodno dvorano, ki sicer ni dočakala novega Rikovega programa, se pa uporablja za svoj namen še zdaj: v njej ima danes sedež podjetja Yaskawa.

Ko sem leta 1992 obiskal rusko mesto Saratov, kjer so bili prostori za umik sovjetskega vodstva ob kakršnikoli katastrofi, sem videl, kako uporaben je bil naš fleksibilni sistem za izdelavo posameznih delov za mig 29, ki smo ga prodali tja pred leti. Res, če ne bi toliko vlagali v zaposlene, v razvoj in sodelovanje z znanstvenimi institucijami, Riko nikoli ne bi dosegel takega uspeha.

Kako vam je kot direktorju uspelo preživeti, ne da bi bili v partiji?

Ko sem se vrnil v Ribnico, sem si rekel, kaj bi hodil v partijo, če se nisem vključil vanjo v Novi Gorici, kjer je bilo to še toliko bolj pomembno? A prav v tistem obdobju to ni bil tako velik problem, saj je bil to čas Staneta Kavčiča. Kasneje pa je to zaskrbelo oficirje v ribniški garniziji. Nekoč me je njihov komandant poklical, češ, Stane, imam težave z oficirji, pravijo, da direktor tako velikega podjetja, kot je Riko, ni član partije. Pa sem rekel, da to ni moj problem, vi rešite, kot hočete, sem se obrnil in odšel.

Enkrat, mislim, da je bilo leta 1988, je v Riko prišel Ivan Maček Matija. Seveda se ni nič napovedal, šel je k moji tajnici in povprašal po meni. Takrat sem imel v sejni sobi ravno sestanek z direktorji Litostroja, in ko se je razširila novica o Mačku, v sejni sobi ni bilo nikogar več. Pa sem šel do njega, na hitro sva si ogledala tovarno in mi je rekel: »Dobro delaš, dobro delaš, nikogar ni treba poslušati, ti kar po svoje delaj!« Nič ni omenjal, ali sem v partiji ali ne. Cenil je ljudi, ki so delali.

Ste potrebovali veliko diplomacije, da ste lahko vodili tako veliko podjetje? Tudi v lokalnem okolju?

Zagotovo nekaj spretnosti in diplomacije, predvsem pa moraš imeti občutek za ljudi. Morda je to najpomembneje.

Ko sem recimo prišel s službene poti ob kakšnih dveh zjutraj, sem šel najprej v firmo, šele nato domov, kjer sem se uredil, ob šestih pa sem bil v Riku. Želel sem biti zgled, to mi je bilo pomembno. Pa tudi očitati mi ni mogel nihče nič. Sicer pa je res: najtežje je biti prerok v svoji vasi.

Menda poznate rodovnike večine Ribničanov. Je družina pomembna?

Glede na to, iz kakšne družine kdo izvira, lahko domnevaš in predvidiš njegove reakcije in pričakovanja. To mi je kar pomagalo, ko sem vodil Riko. Da, družina je pomembna, tako in drugače. In v naši smo že kmalu zaslutili Janezovo pot. Od nekdaj je bil zelo študiozen, vedno s knjigo v roki. Morda je bil kdaj s kolegi zunaj, vendar ne za dolgo. Medtem ko so se oni zabavali pozno v noč, se je on vrnil k branju. In ta razgled mu danes odlično koristi pri poslih.

V časih, kot to ni bilo najbolj običajno, ste ga pošiljali po svetu?

Da, potoval in delal je po svetu. Najprej v Avstriji, kjer je v nekem magazinu pregledoval vijake, nato je šel v Nemčijo delat, nato Anglijo, Švedsko … Vedno je nekje delal in z zaslužkom potoval. Po gimnaziji je šel za tri mesece v Ameriko, s prisluženim denarjem je prepotoval deželo križem kražem. Prvič pa je šel z mano v Rusijo oziroma Sovjetsko zvezo 9. maja ravno pred tridesetimi leti, ko sem šel podpisat pogodbo za stiskalnice in izdelavo avtomatske linije za izdelavo pomivalnih korit skupaj z vodstvoma Litostroja in Kovinoplastike.

Kakšen je občutek, ko se odpravljaš na tak dogodek s sinom, ki gre očitno po tvojih stopinjah?

Nekaj drugega bom povedal. Ko smo šli takrat v Rusijo, sem mu naročil, naj za delegacijo kupi karte. Nam je uredil ekonomski razred, sebi pa poslovni. Ne le da je bil očitno že takrat gospod s stilom (nasmešek), čeprav se ni nikoli branil še tako težaškega in umazanega dela, temveč je vedel tudi to, česar jaz takrat še nisem – če boš sedel v business razredu, boš srečeval prave ljudi.

Če bi danes v Ribnici izbirali najbolj uglednega še živega človeka, bi – tako mi je povedalo kar nekaj sogovornikov – izbrali vas. Na dogodkih je videti, da vas cenijo, ker ste vodili Riko, ker ste ogromno naredili za to okolje in tudi zato, ker ste znanje prenesli na Janeza, ki je prav tako navezan na lokalno okolje. Ste zadovoljni, ko pogledate na obdobje Rika?

Sem. Veseli me, da smo naredili, kar smo naredili, in da sem pomagal ljudem, kot sem le lahko.

Povedali pa so tudi, da ste bili marsikdaj sponzor številnim društvom in da ste na občnem zboru dali denar, da so plačali večerjo za vse. Ali pa ste otroku, ki ni imel več dedka, dali denar, češ, vzemi to, ker ti dedek ne more dati.

Oh, tudi Romom redno dajem. Pa brezdomcem. Naj vam zaupam prigodo. Svakinja Andreja je parkirala na nekem ljubljanskem parkirišču. Prepozno je ugotovila, da je pozabila denarnico. Ko je vsa poklapana stopicala okoli parkomata, je do nje pristopil brezdomec, ji dal denar in rekel: »Mi, ki nimamo, si moramo med sabo pomagati.« To je to – pomagati si moramo.

Kako gledate na današnji čas, ki ni primerljiv z obdobjem pred tridesetimi, štiridesetimi leti? V kakšnem svetu je zdaj Janez s svojim podjetjem? Je primerjava možna?

Socializem je nekaj vzgojil v ljudeh, solidarnost in tovarištvo. Ne vem pa, kam peljejo ti časi. Vse preveč se gleda skozi prizmo koristnosti in računice, veliko premalo pa se ozira na sočloveka.

Imate kakšno vodilo v življenju?

Preprosto: dober moraš biti.