Lahko odklopim?

»Ne ustavi se, ko si utrujen. Ustavi se, ko končaš svoje delo.« Koristen motivacijski rek ali poveličevanje deloholizma? Dopust je čas, ko naj bi zaposleni zaprla vrata svojih pisarn, se posvetili sebi, družini ali najljubšim hobijem, za najmanj dva tedna skratka pozabili na službene obveznosti. Kljub temu se jih najbrž ob tem kar nekaj zaloti, da ob prostih dnevih pregledujejo elektronsko pošto, odgovarjajo na sporočila, se morda mimogrede udeležijo celo kakšnega službenega sestanka. Vedno več ljudi ima težave z odklopom, a kje je v resnici težava? Si odklopa ne želijo, si ga ne morejo privoščiti ali jim tega ne dopustijo nadrejeni?
 
Psiholog Timotej Jerman na spletni strani Psihologija dela piše, da je v 21. stoletju delo postalo skorajda religija, medtem ko so sprostitev, hobiji, vzgoja otrok in branje knjig v prostem času smatrani za lenobo. Delovnik se je z osmih ur zrinil v ves čas naše budnosti. »Prekinitev delovnega razmerja je za posameznika torej lahko problematična, saj zamaje velik del njegove identitete. Marsikdo si ravno zaradi strahu pred izgubo službe ne upa biti nedosegljiv,« še piše Jerman.
 
Dejstva, da se je sodobno delovno mesto spremenilo, ne gre zanikati. A tudi v preteklosti je veljalo, da so nekateri zaposleni lažje odhajali na dopust kot drugi. Variabilnost med posameznimi strukturami zaposlenih je velika, zato je potrebno ločiti med tistimi, ki jim dopusta v teh poletnih mesecih ne dopušča delo sámo (sezonski delavci) in tistimi, ki so zaradi morebitne pogodbe za določen čas na trnih, ali jim jo bo delodajalec, če vzamejo dopust, sploh podaljšal. Raziskave kažejo, da slednji v resnici redkeje odidejo na dopust, čeprav jim po zakonu o delovnih razmerjih ta pripada tako kot zaposlenim za nedoločen čas. Kategorij »neodhajanja« na dopust je tako kar nekaj – ker ne smem iti, ker ne morem ali pa si tega preprosto ne želim oziroma se celo bolje počutim, če tega ne storim.


 
 »Krivde za »neodklope« ne moremo pripisovati izključno sodobni tehnologiji, ker je ta zgolj orodje našega dela. Omogoča nam, na primer, da nenehno kontroliramo elektronsko pošto. In sploh ni nujno, da delodajalec to od nas zahteva, pač pa se mi sami zaradi takega početja počutimo varnejše. Tako službo, pomemben del našega življenja, nadzorujemo tudi v času, ko smo uradno na dopustu,« pojasnjuje docentka Katarina Babnik s Katedre za psihologijo dela in organizacijo na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Opozarja, da moramo takšno vedenje vedno pojasnjevati z najmanj treh ravni – posameznika, delovnega okolja in družbe kot celote.

»Če je delovno ali širše družbeno okolje naravnano tako, da ponudi potrditev ali celo priznanje, poveča status ljudem, ki ne odklopijo popolnoma od dela, potem se poveča verjetnost, da se tako ravnanje krepi. Nekatere raziskave v ZDA kažejo, da je v manjših podjetjih manj verjetno, da bodo delavci odšli na dopust, kot pa v večjih, ker je manj možnosti za nadomeščanje. Veliko je odvisno tudi od položaja, ki ga nekdo opravlja – težje bo povsem odklopil nekdo na vodstvenem položaju.«

Direktorica Narodne galerije Barbara Jaki zase pravi, da je odmik od vsakdanjih obveznosti priložnost za počitek, pa tudi čas, ko lahko na svoje delo pogledamo z distance. »Težko pa si predstavljam, da med počitnicami na delo ne bi niti pomislila. Tako pač je: obveznosti lahko prestavim, odgovornost pa ostaja tudi na dopustu. Prva leta mandata sem nosila službene skrbi v Dalmacijo, a sem ugotovila, da tako ne gre. Zdaj se s sodelavci pred mojimi počitnicami dogovorimo o obveznostih v času moje odsotnosti, delo razdelim in jim zaupam. Seveda pa sem dosegljiva za nujne primere – kako in kdaj, tudi to se dogovorimo. Vesela sem, da spoštujejo moj prosti čas in me zares ne vznemirjajo s problemi, ki jih lahko reši ekipa, ki ostane v Narodni galeriji.«

Nujni so dnevni, tedenski ter letni počitek

Življenje in delo brez dopusta sta postala skorajda modna muha, domači »zvezdniki« se pogosto hvalijo s tem, da si že več let niso privoščili pravega dopusta. Jih velja jemati za zgled? »Težko je reči, kaj je za družbo slabo oziroma dobro. To so pač trendi. Vsekakor pa ni dobro, da smo nenehno bombardirani z nekimi pričakovanju oziroma merili, kompasi, kaj je prav in kaj je narobe. Kaj je všečkano in kaj ni všečkano,« pojasnjuje Katarina Babnik.

»Kaj je negativno oziroma pozitivno, opredeljujemo vsi skupaj. Enostransko pretiravanje v življenju ni koristno. Raziskave so spremljale ljudi, ki več let niso jemali dopusta, in rezultati so  nakazali, da ima to dolgoročen negativen učinek na zdravje. Dnevni počitek je nujen, enako kot tedenski in letni. Ni povsem enoznačno, koliko časa naj bi trajal, je pa pomembno, da obstaja obdobje, daljše od tedenskega oddiha, v katerem se posameznik s službo naj ne bi ukvarjal. Tudi počitek oz. dopust je proces, ki zahteva svoje privajanje, enako pa velja za vrnitev v delovno okolje po daljšem obdobju počitka,« dodaja.


 
Zakon o delovnih razmerjih jasno opredeljuje pravico do izrabe letnega dopusta, a žal obstajajo delodajalci, ki na dopust ne gledajo z odobravanjem. »Smo pa velikokrat v resnici sami odgovorni, da v polnosti ne izkoristimo dela prostih dni, opuščanje daljšega počitka se s časom pozna tako na učinkovitosti kakor tudi na zdravju,« poudarja Barbara Jaki.
 
Babnikova, izhajajoč iz prakse, pravi, da se je včasih dobro ustaviti in vprašati, ali počnemo prave stvari in na kakšen način. To zahteva razmislek in vpogled vase. »Če znamo ljudem dajati naloge, zahtevati točen prihod na delo in če vzgajamo zdravo organizacijo, potem mora tudi dopust postati redna delovna zadolžitev. To vpeljati kot ustaljeno prakso seveda zahteva ustrezno kadrovsko strukturo in plansko organizacijo dela.«