Kriza je priložnost za izboljšanje

Dr. Vinko A. Škafar se je rodil in odraščal v Beltincih v Prekmurju, in čeprav je domače kraje zapustil že pred petinšestdesetimi leti, je, se zdi, v marsičem ostal tipičen Prekmurec. Skromen, prijazen, zgovoren, dober poslušalec. Pogovarjala sva se v prostorih kapucinskega samostana, ki se drži cerkve sv. Jožefa na Studencih. Pred drugo svetovno vojno je bilo v tem samostanu tudi semenišče.


 

Pripadate redu, ki ni široko poznan. Kdaj je nastal in koliko kapucinov je v Sloveniji?

Bratje kapucini smo najmlajša družina manjših bratov, reda, ki ga je pred približno 800 leti ustanovil sveti Frančišek Asiški. Ta je danes razdeljen na tri samostojne redove ali veje – frančiškane, minorite in kapucine. Vsak od treh redov manjših bratov ima tudi svojega vrhovnega predstojnika, ki je po uradni cerkveni razlagi naslednik sv. Frančiška Asiškega. Vsi trije redovi manjših bratov imajo skupno Frančiškovo Vodilo in enak poudarek na bratstvu in majhnosti, ki vključuje uboštvo in ponižnost, čeprav ima vsak red svoje konstitucije, ki so obnovljene v tradiciji posameznega reda in v skladu z novim Zakonikom cerkvenega prava.

Vsak red ima tudi svojo tradicijo glede samostanskega življenja in tudi glede odnosa do arhitekture svojih samostanov in cerkva. Kapucinska reforma manjših bratov je zahtevala zelo skromno gradnjo samostanskih cerkva in samostanov. O tem pričajo tudi slovenski kapucinski samostani in cerkve. Po Evropi smo se razširili v obdobju katoliške obnove v 17. stoletju, takrat so naši predhodniki prišli tudi na slovenska tla. Kapucine sicer lahko najdete po vsem svetu, mnogi naši bratje so tudi misijonarji.

Danes nas je v Sloveniji še okrog 30, živimo in delujemo pa v Ljubljani, Celju, Mariboru, Vipavskem Križu, Kančevcih in v Škofji Loki. Lahko smo ponosni na to, kar so kapucini naredili za Slovence. Naj omenim le dva. Avtor znamenitega Škofjeloškega pasijona, ki je nastal v začetku 18. stoletja in je tudi na seznamu Unescove nesnovne kulturne dediščine, je loški kapucin, pater Lovrenc Marušič. Nedvomno najbolj znan slovenski kapucin pa je Janez Svetokriški, pisec in pridigar, sin Slovenke in Italijana plemiškega rodu, s pravim imenom Tobija Lionelli.

Kaj je vas pritegnilo v ta red in v duhovniški poklic?

Izhajam iz verne družine. Moj praded po materi Marko Rous, je bil pred prvo svetovno vojno deset let poverjenik knjig Mohorjeve družbe iz Celovca, je leta 1908 v Beltincih zgradil kapelo, ki jo danes imenujejo Rousova kapela. Mojo družino je zaznamovala druga svetovna vojna, v kateri je za tuberkulozo umrla moja mati Marija, z nami je odtlej živela moja babica, materina mati iz družine Kühar. Ta je imela zanimiva brata. Stric Štefan je zbiral prekmursko narodno blago, Mihael pa je med najbolj zaslužnimi za priključitev Prekmurja k Sloveniji. Mene je zanimalo veliko stvari, a najbolj sem si želel postati duhovnik. Zato sem na lastno željo postal ministrant in pri osemnajstih redovnik. Za kapucine sem se odločil iz več razlogov, tudi zato, ker so mi blizu vrednote, ki jih zagovarja ta red. Skromnost, zavzeto delo z ljudmi in za ljudi.

Iz vaših del je razvidno, da vas izredno zanima zgodovina, ki je sicer niste študirali in ste torej formalno ljubiteljski zgodovinar. Vas je kdaj zamikal ta študij?

Vedno sem rad študiral nekaj novega, po teološki fakulteti sem na pedagoški fakulteti ljubljanske univerze vpisal sociologijo in pedagogiko. Predvsem zato, da bi lažje razumel mlade, a tudi iz lastnega zanimanja. Za študij zgodovine se nisem odločil tudi zato, ker me je najbolj zanimala zgodovina Prekmurja, ki pa jo lahko celovito proučujejo samo tisti, ki znajo madžarsko. Jaz, žal, ne znam. Sem pa precej proučeval zgodovino svojega reda, svojih bratov kapucinov ter tudi nekaterih zaslužnih Prekmurcev.

Lani ste v Zborniku soboškega muzeja objavili članka o dveh rojakih, zaslužnih za priključitev Prekmurja k Jugoslaviji, Mihaelu in Štefanu Küharju. Ob branju sem ugotovila, da vas z obema druži posebna vez.

Mihael Kühar, ki je bil Maistrov borec in legionar, je bil moj stari stric, kot sem že omenil, brat moje babice po materini strani. V prvi svetovni vojni je bil stric v madžarskem artilerijskem polku, po bitki pri Bukovini sta od 2000 vojakov polka ostala živa samo on in še en soborec. Po končani vojni je nagovoril Ivana Jeriča, ki se je v začetku novembra 1918 vrnil v Prekmurje, da sta se odpravila v Ljubljano k narodni vladi, kjer ju je 13. decembra 1918 sprejel prvi predsednik te vlade, Josip Pogačnik, ki do takrat ni vedel, kje je Prekmurje, in tudi ne, da tam živijo Slovenci. Kasneje je bil stric tudi v delegaciji, ki je šla v Beograd prosit za tiho podporo vojaški zasedbi Prekmurja. Stric je, kot pričajo ohranjeni dokumenti, za priključitev Prekmurja naredil še veliko, bil je tudi obveščevalec generala Maistra, ko pa je bil cilj dosežen, je postal železniški uradnik, in to prav na Studencih, kjer zdaj živim tudi jaz.

Štefan Kühar, o katerem pišem, pa ni moj sorodnik, je pa tesno povezan z Beltinci. Tam je namreč služboval kot duhovnik, dokler ni leta 1922, malo preden bi dopolnil 35 let, umrl. Ob priključitvi Prekmurja k Sloveniji je bila beltinska župnija najbolj slovensko ozaveščena in pri tem so imeli veliko vlogo beltinski narodno zavedni župniki. Eden teh je bil Štefan Kühar, ki je ob razpadu habsburške monarhije, januarja 1919, skupaj s še šestimi duhovniki Zalske županije, vodil jih je Jožef Klekl, terjal avtonomijo Slovenske krajine.

Štefan Kühar pa se je v zgodovino zapisal predvsem kot organizator in gostitelj množične proslave priključitve Prekmurja k Sloveniji. Zborovanja v Beltincih, ki je vključevalo tudi mašo, se je 17. avgusta 1919 udeležilo okrog 20.000 navdušenih ljudi. Že zato bi si ta veliki Prekmurec zaslužil vsaj kakšen skromen spomenik.

Še vedno ste član Ekumenskega sveta, ekumenizem pa je tudi področje, kjer ste že dolga leta zelo aktivni. Ali vam je prizadevanje za zbližanje krščanskih cerkva tako blizu, ker ste živeli v Prekmurju, kjer se zelo od blizu srečuje več religij?

Predvsem skupaj z drugimi poudarjam, da vera nikoli ne sme in tudi ne more, če je pristna, netiti sovraštva in nasilja. Zelo me veseli, da se krščanske cerkve v zadnjih letih zbližujejo, kar še posebej velja za Katoliško, Pravoslavno in Evangeličansko cerkev.

Katero področje vašega delovanja vam je prineslo in vam še prinaša največje zadoščenje?

Vse, kar sem delal, sem delal z veseljem in ljubeznijo in to zame še vedno velja. Res pa je, da se nekaterim področjem bolj posvečam, predvsem zaradi potreb. Moje temeljno področje je pastoralna teologija, še vedno predavam na katehetsko pastoralni šoli v Mariboru. Vodim tudi nekaj zakonskih skupin. Sem župnik v župniji, kjer se prebivalstvo naglo stara, zato se veliko ukvarjam s problemi staranja. Delujem tudi v domu za starostnike Pod Gorco. Ugotavljam, da bi morali na področju skrbi za starejše vsi, ki lahko kaj prispevamo, bolj sodelovati. Le tako bi lahko za vse tiste, ki so jim z leti pošle moči in potrebujejo pomoč, več naredili.

Katoliška cerkev v Sloveniji pospešeno izgublja aktivne vernike in duhovnike. Vzrokov za to je več. Med drugim naj bi k temu prispevale obtožbe, da je ta Cerkev dolgo zavestno prikrivala pedofile iz vrst duhovnikov. Veliko let ste odgovarjali na najbolj občutljiva vprašanja v Ognjišču. Kako pojasniti takšne zdrse Katoliške cerkve in ji znova povrniti zaupanje?

Sam o tem dogajanju vem samo to, kar sem slišal ali prebral. Seveda mislim, da so takšna ravnanja nedopustna in zagotovo so naredila veliko škodo. Rad pa bi opozoril, da se, tako kot povsod drugod, tudi tu lahko zgodijo krivične obtožbe. Tak je primer kardinala Josepha Bernardina iz ZDA, ki je bil leta 1993 obtožen spolne zlorabe, a se je čez nekaj let, ko sta bila tako kardinal kot njegov tožnik na smrt bolna, izkazalo, da je šlo za lažno obtožbo. Kardinal je odpustil tožniku, dogajanje pa opisal v knjigi Dar miru, ki je izšla leta 1997, nekaj mesecev po Bernardinovi smrti. Leta 2004 je izšla tudi v slovenščini. Poduk tega je, da se ne da hitro dokopati do resnice, današnja javnost pa jo hoče takoj in obsoja še pred uradnimi obsodbami.

Po drugi strani pa javnost morda premalo obsoja spolne zlorabe, ki se dogajajo v družinah. Sam sem se kot duhovnik večkrat srečal z nepredstavljivimi zlorabami v družinah, s primeri incesta, o čemer pa prizadeti največkrat niso hoteli spregovoriti javno in tega tudi niso prijavili.

Živimo v vse bolj globalnem svetu, ki ga pretresajo nove vojne, od katerih nekatere sprožajo tudi verska nasprotja, ogrožajo ga podnebne spremembe, pandemije doslej neznanih bolezni itd. Kako se kot duhovnik soočate s tem?

Boli me, da je na svetu toliko zla, toliko nepopisnega gorja, a vendar ostajam optimist. Kriza je tudi priložnost za izboljšanje. Pričakujem, da se bodo v prihodnosti zbližale krščanske cerkve, pričakujem tudi prenovo človeške družbe v bolj humano, z več sočutja do soljudi.