»Smo že štiri generacije v hiši, a se zelo lepo razumemo«

Metka Fink, ki bo čez dva meseca dopolnila 104 leta, je neverjetno vitalna gospa z zanimivo življenjsko zgodbo. Potem ko je ostala mlada vdova s sinom, je delala kot rudarka v kočevskem rudniku rjavega premoga. »Tam sem imela zavarovanje in dobro plačo,« pravi sogovornica, ki častitljivih let nikakor ne kaže.
 

Rodili ste se leta 1916 v Dolenjih Lazih pri Ribnici, v družini z osmimi otroki, od tega vas je bilo sedem deklet. Se je vedno pridno delalo?

Nismo imeli kmetije, ampak nekaj njivic, pa toliko ust je bilo treba nahraniti. Oče je bil invalid, nogo je izgubil v Ameriki. Prvi dan, ko je šel v rudnik, mu je vagonček odrezal nogo, prvi dan, ko še zavarovanja ni imel urejenega. Potem se je takoj vrnil in je delal doma, popravljal je čevlje, cinal posodo ... Mama je hodila okoli in delala po njivah. Otroci pa smo, ko smo dopolnili 14 ali 15 let, šli delat. Ena sestra je šla v hosto nalagat hlode, druga je kamen po cestah tolkla, kar je bilo težko fizično delo. No, pa saj je bilo težko tudi delo v rudniku.
 

Torej je bilo najbolj normalno, da ste pri štirinajstih šli od doma?

Naredila sem štiri razrede, kar je bila takrat končana osnovna šola. Sosed, ki je že študiral, je rekel, da mi bo pomagal, da bi šla naprej v šole, a kaj, ko tudi sam ni imel veliko in mi je lahko le enkrat dal nekaj denarja. Šla sem v meščansko šolo v Ribnici, a sem jo v drugem letniku pustila, ker ni bilo denarja.

Potem pa me je pri Sveti Ani neka gospa vprašala, ali bi šla v Ljubljano v službo. Je rekla, da je kuharica pri neki družini, jaz pa bi čuvala otroka. Bil je star eno leto in hudoben kot hudir, poleg tega sem opravljala še druga dela. Ta služba je bila zame zelo težka.

Nato sem šla na dopust in v tem času je gospa, fantkova mama, ki je sicer samo ležala na kavču in brala, pazila na otroka. Pa stara mama ga je čuvala takrat, ko sem jaz imela drugo delo. No, po mojem dopustu so ugotovili, da je lahko varuška tudi njegova mama.
 

Vi pa ste si takoj poiskali drugo delo?

Takoj sem odšla v poslovalnico za novo službo. Neka gospa me je vprašala, ali sem vajena otrok, ker imajo štiri leta starega fantiča. Šla sem z njo, da me je pokazala tašči. Družina je živela na Tromostovju, tam so imeli modno trgovino. Tašča je sedela za blagajno: »Kaj, Milica, tako mlado si pripeljala, a si znorela?« Pa je gospa začela pregovarjati taščo: »Mami, Metka je, zato bi jo vzela. Saj veš, da jo hoče on.« Izkazalo se je, da je fantič hotel Metko, tako da sem zaradi imena dobila delo. Kako je bil poba vesel Metke! Saj smo bili potem vsi zadovoljni. In s tistim fantom sva bila skupaj vse do njegovega dvanajstega leta, ko sem se poročila in šla stran. Bil je priden in rad me je imel, kaj vse sva počela ...
 

V tem času ste v Ljubljani spoznali svojega moža Urha, ki je bil pek?

Bil je z Rdečega Kamna na Kočevskem. Ko sva se poročila, sva odšla na Kočevsko, v Klinjo vas, in leta 1940 se nama je rodil Boris. Kmalu zatem so Urha odpeljali v taborišče na Rabu, tako da sem bila poročena vsega 36 mesecev in sem že ostala sama z enoletnim sinom. Ko je imel sin tri leta, je mož prišel iz taborišča, a je bil že nekdaj dni zatem ubit med napadom Nemcev na Kočevje. Pri 27 sem ovdovela.
 

Vdova je bila tudi vaša sestra?

Moja sestra Ivana je postala vdova 14 dni pred mano, ob letalskem napadu. Ampak ona je ostala s štirimi otroki, najstarejša je imela dvanajst let, najmlajša pa eno leto. In sva sklenili, da bova živeli skupaj: vsaka je imela po eno kravo in sva prodajali mleko, pa delali sva na njivah, tako da smo preživeli.
 

Potem ste se zaposlili v kočevskem rudniku rjavega premoga, kjer ste bili ena redkih knapovk. Ampak ženske v rudniku niso bile ravno zaželene, kajne?

V rudnik sem šla zato, ker sem imela zavarovanje in ker je bilo delo rudarjev dobro plačano. Bila sem med prvimi ženskami, ki smo delale v jami. Tudi ponoči. A skoraj ne bi tam ostala. Prvi dan sem pobirala premog in do polovice šihta sem ga nabrala res velik kup, pa je prišel preddelavec in mi rekel, da polovica kupa ni premog, ampak blato. Premog in glina sta na pogled enaka, rjava, je razložil, razliko začutiš, ko ju potežkaš. Premog je lažji. Razočarana sem rekla, da ne bom več prišla. Potem pa mi je pomagal odstraniti glino, in da bi izpolnila normo, mi je kar sam nametal premog, češ, na, da boš jutri spet prišla. Res se je poznalo, ker mi je pomagal. In tako sem naslednji dan spet prišla delat.
 

Kako je bilo delati v rudniku?

Seveda je bilo težko delo. Nabirala sem premog in vedno sem ga nabrala veliko in sem dobila dobro plačo. Pa druge stvari sem delala, tako da so me imeli radi, ker sem bila pripravna za delo. So mi predlagali tudi druga dela, da bi šla v telefonsko, pa da bi bila tam, kjer z malih vagončkov stresajo v velike vagone, a bi hodila domov ob dveh ponoči, zato sem ostala, kjer sem bila.
 

Je rudarska skupnost nekaj posebnega? Rudarji znajo biti zelo robati, a ko je treba, pomagajo?

Tako je. Rudarji so vedno držali drug z drugim. So se skregali, ampak ko je bilo treba, so držali skupaj. Tudi inženirji in drugi iz uprave so bili prijazni in so se pogovarjali z mano, navadno delavko. To pa je zelo pomembno, ker je tudi takrat, ko so razmere težke – delo je bilo tako ali tako težko – prijetno zaradi ljudi. Počutila sem se ... ne vem, no ... domače.
 

Kakšno gospodinjstvo sta imeli s sestro?

Hrano in vse drugo smo imeli skupaj. Jaz sem dala nekaj več za hrano, ona pa je skrbela za gospodinjstvo in kmetovanje. Niti enkrat se nisva sprli, pa sva bili dolga leta skupaj. Enkrat je sin, imel je kakšnih deset let, rekel, da mu ni všeč, da če noče noben od njenih otrok iti po to ali ono, pošlje njega. To sem povedala sestri, ugotovila je, da je to res in da ni prav. Potem je bilo drugače, tako da je bil tudi Boris zadovoljen.

Smo pa ogromno delali. Ko sem, na primer, prišla iz rudnika – živeli smo še v Klinji vasi – me je že čakal napol kuhan krompir, ki ga je dala kuhat enajstletna nečakinja. Skuhala sem do konca in odnesla kosilo sestri v Malo Goro, kjer so kosili travo.
 

Dve ženski in pet otrok – zakaj si nista dobili kakšnega moškega?

Sestra je imela preveč otrok in je že zato nihče ne bi vzel. Jaz pa sem imela priložnosti, a sem si mislila, da bom težko našla takega, ki bo dober do sina. On mi je bil najpomembnejši. Ko sem ga jaz udarila, vem, da ga ni bolelo, ker sem ga z ljubeznijo. Da bi ga kdo drug ... to pa ne. Tega res ne bi dovolila.
 

Kaj ste počeli, potem ko ste se v sedemdesetih upokojili?

Pazila sem vnuka. Čeprav imam obrabljeno hrbtenico, sem delala tudi pri mešalcu za beton, ko je sin gradil hišo. Toda preden je hiša zrasla, je bilo trpljenje. Mladi tega ne vedo več, a če ne bi vsi delali, ne bi bilo nič. Zdaj smo že štiri generacije v hiši, kar je veliko, a se zelo lepo razumemo. To pa je največ v življenju.
 

Kaj je pomembno v življenju?

Ljubezen do družine, do otrok in tudi do staršev. Pa še ljubezen do dela mora biti.
 

Se je svet v stotih letih zelo spremenil?

Se je. Ni več tako, kot je bilo včasih, ko je bila pomembna družina, pa pomoč in sodelovanje med ljudmi. Danes ne vidite več nikogar, ki bi prišel pomagat. Zdaj je vsak za sebe. To se je spremenilo, in to na slabše.
 

Sta pomembna tudi optimizem in humor, ki ju je videti v vašem pogledu na svet?

Da, to je zelo pomembno. Pa z ljudmi moraš biti, moraš se učiti, da veš, za kaj gre. A meni to že precej manjka, ker ne vidim več in ne slišim dobro. Sicer se sama oblečem, skopam, vse ... So pa reči, ki jih ne morem več narediti sama. Majhnega zamaška na steklenički recimo ne morem odviti in prosim snaho – Boris je že pokojni, s snaho pa sva skupaj že 56 let – »Valči, a mi narediš to,« pa »Valči, a boš ono…« Pravi, da se tega ne naveliča, a se, zagotovo. Saj bi se tudi jaz. S starim človekom je delo.
 

A to verjetno ni razlog, da bi se vi naveličali življenja. Saj je zanimivo, mar ne?

Ja, je zanimivo. Še vedno je zanimivo. Nimam kaj reči.