Zdravnika Alojz Ihan in Janez Tomažič sta napisala prispevek o tem, kako covid-19 vpliva na osebe z imunskimi pomanjkljivostmi. Gre za zelo pomemben vidik epidemije, saj so take osebe še posebej ranljive in izpostavljene. Pri tovrstnih pacientih je potek bolezni lahko hujši, začetni simptomi in znaki okužbe pa največkrat neznačilni (brez vročine ali kašlja).

Med drugim sta opozorila, da naj za redne, rutinske kontrolne preglede najprej pokličejo zdravnika specialista in se pozanimajo, ali je v trenutnem stanju pregled res potreben. Osebe z res hudimi imunskimi motnjami morajo biti še posebej pazljive in se zadrževati doma, če je le mogoče. Potencialno jih najbolj ogrožajo svojci oziroma prijatelji, sosedje, ki morda skrbijo zanje. Tudi z njimi naj čim bolj omejijo stike. 



15. marca smo objavili prispevek že omenjenega dr. Janeza Tomažiča in prof. dr. Tatjane Avšič Zupanc z inštituta za mikrobiologijo in imunologijo ljubljanske medicinske fakultete. Pisala sta o tem, kaj koronavirus sploh je in da se virus začne razmnoževati od 24 do 48 ur pred začetkom simptomov in znakov bolezni. »Naravni potek okužbe oziroma bolezni poznamo. Inkubacija – to je čas, ki preteče od izpostavljenosti virusu do pojava prvih bolezenskih simptomov in znakov – traja od dva do 14 dni (v poprečju od štiri do šest dni). Bolezen se lahko pojavi kadarkoli do 14 dne po izpostavitvi okuženemu. Testiranje v obdobju inkubacije lahko da povsem napačen izvid, saj npr. negativni izvid drugi dan po izpostavitvi okuženemu ne pomeni, da niste okuženi; npr. 13. dan po izpostavitvi bo izvid lahko pozitiven. Zato za okužbi izpostavljeno osebo velja 14-dnevna karantena.«




 
13. marca smo objavili kolumno dr. Alojza Ihana, ki je nosila naslov Panika na mestu. V njej je takrat zapisal, da moramo imeti kot družba in država pred očmi, da naše ravnanje odloča o poteku epidemije. »Na zgledih drugih držav namreč že vemo, da je pot skozi epidemijo lahko zelo različna – z dobro organiziranostjo družbe, ki večini prebivalstva z odločnimi, pravočasnimi ukrepi omogoči nekajtedensko socialno osamitev pred možnostjo virusne okužbe, je mogoče okužbo tudi po začetnem zagonu skoraj povsem umiriti, kot je na primer uspelo Singapurju ali Hongkongu. Zamude pri diagnostiki in epidemioloških ukrepih pa povzročijo eksplozivno širjenje okužbe, pri katerem število močno prizadetih bolnikov preseže zmožnost zdravstvenega sistema, da bi jih zdravili, in množične tragedije so v tem primeru neizogibne. Primer imamo čez mejo, pri sosedih Italijanih.«



Za nekaj dodatnega branja je tu gostujoče pero dr. Matjaža Zwittra, upokojenega onkologa, ki smo ga objavili 17. marca. Tudi on je opozoril, da so sedanje odločitve ključne za to, kako bo z epidemijo v prihodnjih tednih.