Komu rešiti življenje, če so sredstva omejena

Ljubljana – Prav na dan, ko je vlada sporočila, da je v enem dnevu v Sloveniji umrlo kar 59 ljudi s covidom-19, je pod okriljem Inštituta za kriminologijo potekala obširna razprava Koga reševati v času pandemije? Etični, medicinski in kazenskopravni vidiki triaže. Glede na razvoj dogodkov namreč ni izključeno, da bo zdravstveno osebje ne le preobremenjeno, ampak tudi pred zahtevno odločitvijo, komu pomagati in komu ne.

Dogajanje v Italiji je, denimo, ob prvem valu jasno pokazalo, da se kot družba lahko hitro znajdemo v nezavidljivem položaju, ko se medicinsko osebje spopada s težko odločitvijo, da zaradi omejenih tako kadrovskih kot tehničnih sredstev ne morejo vsem zagotavljati strokovne zdravstvene oskrbe. Dobesedno so postavljeni pred dejstvo, komu poskušati rešiti življenje in komu ne.

Težave niso nove

Pri tem se postavlja ključno vprašanje, po katerih merilih ocenjevati potrebo po zdravstveni oskrbi. Slišati je bilo vprašanje, ali je pomembnejši direktor neke družbe ali mati samohranilka z dvema otrokoma. Naj bodo v slabšem položaju tisti, ki so večino življenja že izkusili? Ali je kakovost življenja pomembnejša od števila let, ki jih posameznik lahko doseže?



Zdravstvena kriza, ki je prizadela ves svet, postavlja vrsto etičnih vprašanj, ki so bile v večini držav precej zapostavljene. To ne pomeni, da se tudi pri nas prej z določenimi težavami v zdravstveni oskrbi ne bi srečevali, vendar se je po besedah Alojza Ihana, zdravnika in specialista klinične mikrobiologije, to v preteklosti uspešno improviziralo, ker so to bili posamezni primeri, ob epidemiji pa improvizacija ni več izvedljiva.

»V vsakdanjih stiskah smo prestavljali in nadomeščali postelje, prezasedenost je še bilo mogoče nekako reševati. Med epidemijo pa mora biti proces organiziran tako, da bodo pripravljene sistemske rešitve na državni ravni, da zdravstveni delavci ne bi prihajali v stisko,« je opozoril Ihan in poudaril, da je treba triažno obravnavo urediti tako, da zdravnik ne bi bil prepuščen oceni, koga zdraviti. To mora biti v sodobnem zdravstvenem sistemu urejeno.

»Za bolnike s covidom-19 je značilno, da njihove bolezni ni mogoče reševati z uvedbo čakalnih vrst, kot smo bili navajeni do zdaj. Dihalne poti so ogrožene, odlog zdravljenja ni mogoč, zato res ni druge možnosti, kot da se to uredi na državni ravni,« razmišlja Ihan, ki dodaja, da sta ključna transparentnost in stalno obveščanje, kako procesi potekajo.

Različni pristopi

Po analizi, ki jo je naredila soorganizatorka posveta in izredna članica Slovenke akademije znanosti in umetnost Renata Salecl, imajo države, ki so se lotile vprašanja triaže, različne pristope. Merila so različna: nekje dajejo prednost zdravstveni stroki, drugje pa so naklonjeni temu, da bi o tem odločali večinoma ljudje zunaj zdravstva. Navadno je rešitev v kombinaciji različnih strok.

Saleclova pravi, da morajo biti določena jasna pravila, vključiti je treba razmišljanje ne samo medicinske stroke, ampak tudi etikov, filozofov, obstajati mora širši družbeni dogovor. V Franciji, denimo, to rešujejo z lokalnimi etičnimi komisijami, v ZDA ponekod vključujejo celo duhovnike, v Nemčiji poudarjajo, naj se ne rešuje le bolnikov s covidom-19, britanska medicinska organizacija pa poudarja, da morajo imeti prednost ljudje na delovnih mestih v zdravstvu, laboratorijih, tudi zaposlenih v vladi.

Ni utemeljeno le vprašanje starosti bolnika, saj je Marko Noč, predstojnik kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino, navedel povsem realen primer, pred katerega je lahko postavljeno zdravstveno osebje. »Imamo zelo vitalnega 90-letnika, po drugi strani pa 60-letnika z veliko pridruženih bolezni,« je dejal. Predvsem se to nanaša na oskrbovance domov za starejše, pri katerih bi morali, tako meni stroka, izdelati načrt zdravljenja in tudi jasno določiti, pri kom je podaljševanje življenja sploh še smiselno. Seveda ob sodelovanju oskrbovanca in svojcev.