Ko žrtev na križu dobi pravo obliko

Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik. A praznovanje tridnevja, ki se z velikim četrtkom začenja danes, poteka na datum, ki ga je zase določila­ Katoliška cerkev. Vzhodna cerkev ga praznuje teden dni pozneje. Papež Frančišek bo veliki četrtek, praznik zadnje večerje, praznoval v zaporu blizu Rima, kjer bo maševal in opravil obred umivanja nog. Na veliki petek bo, kot je v tradiciji, vodil križev pot v rimskem Koloseju. Na veliko soboto bo v baziliki sv. Petra vodil velikonočno vigilijo, v nedeljo pa mestu in svetu (urbi et orbi) ­namenil blagoslov.

Način in vsebina praznovanja velike noči sta stara okrog 2000 let in po spremnih simbolnih sporočilih v marsičem povzemata tudi ritualne prvine drugih starodavnih civilizacij. Toda vsebinsko gledano letošnjega praznovanja praznika »smrti in vstajenja« ni mogoče gledati mimo nedavne obravnave razsežnih večdesetletnih spolnih zlorab in nemorale klerikov Katoliške cerkve. O tej temi, ki je prežela razpravo o sodobni Katoliški cerkvi, so po svetu začeli govoriti zelo odprto, kar do nastopa tega papeža ni bilo v navadi.

Po februarski konferenci o duhovniških zlorabah mladoletnih, celo o organiziranih pedofilskih in homoseksualnih omrežjih, v katera je vpletena duhovščina na najvišji ravni, se pri komentatorjih v luči sporočila velike noči odpira pomembno vsebinsko vprašanje: kdo je danes v Kristusovem imenu v resnici pribit na križ ter kdo ali katera skupina predstavlja farizeje, ki so od rimskih imperatorjev zahtevali njegovo smrt?

Komu pripada molk

Papežev premislek okrog »teologije« zlorab je bil že prve mesece letošnjega leta presenetljivo jasen. To je trenutek, ko je treba obmolkniti in predati pobudo tistemu, ki se je po smrtni obsodbi znašel na križu, je povedal. Pred tednom, to je na cvetno nedeljo, ko je maševal na Trgu sv. Petra, je v nagovoru izpostavil pomen takega molka, ki ga spremljata molitev in »ponižanje«, kajti, je dejal, to je edini način, da se izprazni prostor, ki »pripada Bogu« in nikomur drugemu.



Nekaj podobnega je v razmišljanju v La Croixu zapisal tokijski duhovnik ameriškega porekla William Grimm. Cerkvena skupnost, je povedal, se mora soočiti s sovražniki Jezusa Kristusa, ki so pred 2000 leti vpili: »Križaj ga!« Njegovo sporočilo je jasno, namreč, to so tedaj vpili vsi in to mi vsi počnemo še danes. Vsi smo povzročitelji krivic in to dejstvo nam ni všeč. Za praznik velike noči, je zapisal, je bistveno, da si to prikličemo v spomin, kajti v tem simbolnem redu sta mogoči dve poziciji: ena je na križu in druga pod njim: »Na križu je prostor le za enega in ta je tam sam. Vsi drugi s(m)o pod njim.« Spodaj, je zapisal, je skupina grešnikov, katerih edina rešitev je na križu.

Grimm je v karseda zgoščeni obliki nadgradil to, kar je povedal papež, hkrati vsebino velike noči zgostil skorajda na obliko formule. V smislu tega se je v Vatikanu po konferenci o spolnih zlorabah in v luči velike noči zgodil pomemben premislek o žrtvah teh zlorab. Jezuit Federico Lombardi, nekdanji direktor tiskovnega urada pri Svetem sedežu, ki je moderiral februarsko srečanje, je glede žrtev po­vzel nekaj za prihodnost teh razprav zelo pomembnega: trpljenje zlorabljenih ni tako le zaradi zlorabe, temveč tudi zaradi dejstva, da niso bili slišani, da so bila sramotna kriminalna dejanja prikrita in storilci zaščiteni.



Poanta omenjenih duhovnikov je, da niti ta niti katerakoli prihodnja velika noč ne more dobiti polnega pomena, če v svoja simbolna sporočila ne bo pripustila aktualnih oblik »pribijanja« Jezusa Kristusa na križ, in da je treba dojeti, da je on podoba in simbol žrtev, in ne alibi »farizejev«, četudi bi ti bili preoblečeni v uradna ter njemu posvečena duhovniška in kardinalska oblačila. Na tak način razprave v Cerkvi modernega časa še niso vodili.

Aplikacije tovrstne razprave utegnejo vplivati tudi na razpravo v slovenski Cerkvi, posebej po ustanovitvi gibanja Dovolj.je, ki, kot kaže, trenutno pooseblja vsebino Lombardijevega sporočila. Letošnja velika noč bi ob tovrstni aktualizaciji velikonočnega sporočila vsekakor lahko bila nekaj posebnega tako na globalni kot slovenski ravni. Posebej zato, ker papež rešitve problema ne vidi in ne predvideva prek klasične metode so­očenja v sporu. Na eni strani glede zlorab zahteva ničelno toleranco, na drugi hkrati opozarja na vznik tako imenovane duhovne posvetnosti, ki jo po teologu de Lubacu označuje za najbolj zahrbtno skušnjavo. Utemeljuje se v triumfalizmu, cilj išče prek bližnjic in hoče se povzpeti na voz zmagovalca.