Cerkvena zaveza molka je enaka mafijski

V Vatikanu so se danes zbrali predsedniki vseh škofovskih konferenc in poglavarji redovnih skupnosti, da bodo pod papeževo taktirko razpravljali o zaščiti mladoletnikov pred spolnimi zlorabami klerikov. Gre za cerkveno srečanje sinodalnega značaja brez precedensa, ki kaže, da je boj proti pedofilskim duhovnikom za papeža Frančiška prioriteta. Srečanje je ključnega pomena za njegov pontifikat.

Papež je sklical škofe zato, ker so v zadnjih letih cerkev pretresli številni škandali zaradi spolnih zlorab, ki so jih škofje, kardinali in predstojniki redov po vsem svetu prikrivali in so zato soodgovorni za ta dejanja. Cilj srečanja je dvigniti zavest o ničelni toleranci do spolnih zlorab v cerkvi, kar pomeni, da je treba prekiniti zavezo molka, storilce razkriti in kaznovati. Škofom naj bi bilo po tem srečanju nedvoumno jasno, kar jim še vedno ni – da morajo konkretno ukrepati.

Brez milosti

Da papež škandalov ne misli pomesti pod preprogo in da ne namerava prizanašati niti najvplivnejšim dostojanstvenikom, je pokazal z revolucionarno potezo, ko je slab teden pred tem sinodalnim srečanjem potrdil izključitev nekdanjega washingtonskega nadškofa in kardinala Theodorja McCarricka iz duhovniškega stanu (laiciziral)​. McCarricka je ta najvišja kazen, ki jo predvideva cerkveno pravo za duhovnika, doletela zaradi spolne zlorabe mladoletnih in mlajših odraslih semeniščnikov, pol leta pred tem pa so mu odvzeli kardinalski naziv. Odvzema kardinalskega naziva v novejši zgodovini, vsaj stoletni, ni bilo.

Toda nekateri cerkveni dostojanstveniki še vedno mislijo, da so nedotakljivi. Te dni so zaradi spolnega nadlegovanja prijavili vatikanskega nuncija v Franciji Luigija Venturo. Ventura je na novoletnem sprejemu v pariški mestni hiši za diplomate in predstavnike civilne družbe med nagovorom županje Anne Hidalgo otipaval eno osebo, ta ga je prijavila, tej pa so sledile še druge prijave.

Molk iz solidarnosti

»Molk ni več sprejemljiv,« je dejal eden od organizatorjev srečanja v Vatikanu nadškof Charles Scicluna, pomočnik tajnika kongregacije za nauk vere. Scicluna že leta opozarja na molk iz solidarnosti, zdaj je zanj uporabil izraz omertà, ki je v rabi pri mafiji. Marsikje so prekinili tišino in krajevne cerkve objavljajo nove in nove primere zlorab. Te dni je pet katoliških škofij v New Yerseyju objavilo imena skoraj 200 duhovnikov, obtoženih spolnih zlorab. Samo škofija v Brooklynu je imenovala več kot sto duhovnikov, kar je pet odstotkov vseh tamkajšnjih duhovnikov. Nova razkritja iz številnih držav potrjujejo, da se je epidemija spolnih zlorab razmahnila do neslutenih razsežnosti.

Slovenija res varna oaza?

Če pogledamo podatke Slovenske škofovske konference (SŠK), je cerkev v Sloveniji varna oaza pred spolnimi zlorabami. Tega problema naj v državi tako rekoč ne bi bilo. Ekspertna skupina za reševanje primerov spolnih zlorab pri SŠK je po lastnih podatkih od leta 2009 do 2017 obravnavala pet primerov zlorab, kar pomeni, da je delež slovenskih duhovnikov in redovnikov, ki so spolno zlorabljali, statistično zanemarljiv. Kljub temu je SŠK izdala navodilo o prepovedi opravljanja verske dejavnosti z eno mladoletno osebo, in to ne zgolj zaradi morebitne skušnjave, temveč tudi zaradi preventive, da ne bi prišlo do krivih ovadb duhovnikov. Če se duhovnik znajde na nekem mestu z mladoletno osebo, »mora tako situacijo prekiniti ali poskrbeti za vpogled javnosti (na primer nemudoma po prihodu pošlje mladoletnega ministranta iz zakristije v prezbiterij ali odpre vrata zakristije)«.

Slovenski primer zanikanja

V resnici je duhovniških spolnih zlorab v Sloveniji več in prav zaradi njihovega prikrivanja, zaščite storilcev, in ne žrtev, so pravkar ustanovili civilno iniciativo Dovolj.je, katere člani so katoliški laiki in kleriki. Ti so se bodisi neposredno bodisi posredno srečali s spolnimi zlorabami. Eden od članov je duhovnik lazarist Janez Cerar, ki je bil v devetdesetih letih sam žrtev spolne zlorabe. Kot primer neukrepanja cerkvenih predstojnikov v Sloveniji je povedal zgodbo o danes 34-letnem Damianu Črnaku (živi v Argentini), ki ga je leta 2010, ko je vstopil k lazaristom, spolno zlorabil isti duhovnik, kot je v devetdesetih letih zlorabljal Cerarja.

Damian je zlorabo prijavil, obravnavala sta jo cerkveno sodišče v Ljubljani in predstojnik slovenske province lazaristov, a zgodilo se ni nič. Zato se je Damian obrnil še na vatikansko kongregacijo za nauk vere. Tudi ta ni ukrepala, predstojnik slovenskih lazaristov pa mu je sporočil, da je primer končan. Damian je še kar vztrajal in leta 2015 obiskal vrhovnega predstojnika lazaristov Gregoryja Gaya. Ta je povedal, da je predstojnik slovenskih lazaristov primer zaključil, in mu svetoval, naj se obrne na kongregacijo za redove. Oktobra 2016 je Damian prejel sporočilo, da je Sveti sedež njegov primer zaključil. Od julija 2016 je vrhovni predstojnik vseh lazaristov Slovenec Tomaž Mavrič, rojen v Buenos Airesu, bogoslovje pa je študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil v mašnika posvečen v ljubljanski stolnici.



Damian je leta 2017, ko so je papež odločno spopadal z zlorabami, od kongregacije za redove prejel pismo s prošnjo, naj poda izjavo pod prisego in navede osebo, ki je bila tudi zlorabljena. Navedel je ime Janeza Cerarja in tega so zatem povabili na sedež slovenskih lazaristov v Ljubljani, naj poda izjavo o zlorabi. To je storil, a se od takrat ni nič zgodilo. Tudi ta primer so pometli pod preprogo.

Člani civilne pobude Dovolj.je trdijo, da se mnogim storilcem ni nič zgodilo, če pa je do ukrepanja že prišlo, je bilo to preblago, in tako isti storilci zlorabe nadaljujejo. Član iniciative Tomaž Pisk, ki se je kot odvetnik ukvarjal z več primeri duhovniških spolnih zlorab, pravi, da storilec dejanje v povprečju ponovi osemkrat.

Nekateri storilci so vplivni in tudi zato cerkev primerov ne rešuje. To pa je vzrok, da mnoge žrtve zlorab ne prijavljajo škofom in redovnim predstojnikom, čeprav ti k temu pozivajo.