Ko stari starši zapustijo premoženje vnukom

Stari starši sklenejo zapustiti svoje nepremičnine in drugo premoženje vnukom. Ali lahko kdo temu oporeka? Ali je pomembno, da se stari starši odločijo, komu konkretno želijo zapustiti premoženje? Ali se pojavijo težave, če je v vrsti več vnukov?

Pravica vsakega posameznika je, da svobodno razpolaga s svojim imetjem, torej določi dediča, ki deduje njegovo premoženje, tako nepremično kot premično. Oporočitelj lahko določi v oporoki enega ali več dedičev. Dedič je lahko katerakoli oseba, ki je dedno sposobna. Oporočitelj tako lahko v oporoki določi, da vse premoženje zapušča svojemu vnuku ali vnukinji.

Pri tem mora upoštevati zakonske določbe o nujnem deležu: zakon o dedovanju eksplicitno določa, da zapustnik ne more razpolagati z delom zapuščine (nujnim deležem), do katerega imajo pravico nujni dediči. Z institutom nujnega deleža je tako omejena svoboda oporočnega razpolaganja.

Zapustnik lahko z oporoko sicer spremeni red dedovanja, določen z zakonom, in onemogoči dedovanje osebam, ki bi sicer po zakonitem dednem redu lahko po njem dedovale. Kljub vsemu pa mora deloma upoštevati zakoniti dedni red. Določenim osebam iz kroga zakonitih dedičev namreč pripada del zapuščine po zakonu. Ta del zapuščine morajo te osebe dobiti, tudi če jih zapustnik v oporoki prezre.



To so zapustnikovi potomci in zakonec, ki jim pripada polovica tistega deleža zapuščine, ki bi šel vsakemu posameznemu izmed njih po zakonitem dednem redu. Če starš v oporoki torej prezre svoje potomce ali zakonca, ki so po zakonitem dednem redu upravičeni dedovati, imajo kot nujni dediči pravico uveljavljati svoj nujni delež na zapustnikovem premoženju in izpodbijati oporočna razpolaganja oporočitelja.

To pa tudi pomeni, da vnuk oporočitelja, ki ni prejel deleža na zapuščini oporočitelja, ne more neposredno izpodbijati oporočiteljevih razpolaganj z oporoko, ampak lahko to stori le zakonec oziroma potomec oporočitelja, ki uveljavlja nujni delež na oporočiteljevi zapuščini.

Pomembno je še, da je vsebina oporoke oziroma oporočnih določil določna oziroma jasna. Vendar pa tudi določilo, ki ni jasno, ni neveljavno, če je le mogoče z razlago ugotoviti pravo oporočiteljevo voljo. Ugotoviti je treba, kaj je oporočitelj z nejasno formulacijo oporočnega določila dejansko želel.

Kljub vsemu pa čim bolj določna vsebina oporoke preprečuje morebitne spore v zapuščinskem postopku ter olajša in skrajša postopek, ki je že po naravi težak zaradi čustvene vpletenosti posameznikov.