»Ko se upokojite, je treba delati fizično in umsko«

Radenci – Več kot petnajst let je minilo od takrat, ko sem Marijo Fras obiskal med pripravljanjem tretje knjige receptov, pa se še vedno spomnim njenega venčnega kolača, ki ga je spekla za fotografiranje. V vencu prepletene, prekrivajoče se plasti rahlega kvašenega testa so bile že na pogled nekaj posebnega. In tudi slastne so bile.


 

Rodili ste se leta 1939, v času krize, in otroštvo preživeli v vojnem in povojnem pomanjkanju. Je to razlog za vašo ljubezen in spoštovanje do hrane?

Res sem odraščala v hudih časih, toda rodila sem se na kmetiji. Pravzaprav sta mati in oče gospodarila na dveh kmetijah, tako da pomanjkanja hrane, tako kot pri delavstvu v mestih, pri nas nikoli ni bilo. Je pa bilo malo denarja in zato bi skoraj morala ostati doma, čeprav sem si želela v šole. Kot najmlajšo so me nekako določili, da bom prevzela kmetijo in gospodarila na njej naprej. Po osnovni šoli sem tako šolanje nadaljevala pod pretvezo: šla sem na srednjo kmetijsko šolo, češ da se bom bolje izšolala za kmetovanje doma. A sem se takoj po končani kmetijski šoli vpisala na višjo gospodinjsko šolo v Grobljah pri Ljubljani in tako postala predmetna učiteljica gospodinjstva. Začela sem poučevati, kmalu pa sem na pedagoški akademiji končala še študij kemije. Tako sem poučevala tudi kemijo, kot na vseh majhnih šolah sem po potrebi vskočila za nadomeščanje pri drugih predmetih. Vso svojo delovno dobo pa sem poučevala predvsem gospodinjstvo, ki ga zdaj na osnovnih šolah skorajda ni več, in to ni prav.


Moja ljubezen do domače hrane in tradicionalne kulinarike res izvira iz otroštva, saj sem vedno opazovala mamo pri kuhanju in ji pomagala. Odraščala sem z vso to kulinariko in še vedno jo imam v glavi. Takrat na kmetih meso ni bilo na mizi vsak dan. Le ob praznikih ali pa, kadar je bilo veliko dela in so prišli pomagat tudi drugi. Takrat se ni varčevalo: delavci so navsezgodaj dobili močan zajtrk, zabeljen krompir ali kaj podobnega, vmes so za malico prinesli na primer kruh z zaseko in čebulo ali pa čebulo z bučnim oljem, sledilo je pošteno kosilo, popoldne za malico so običajno dobili tisto, kar je ostalo od kosila, za večerjo pa še kaj mlečnega, na primer koruzni zdrob v mleku.

Toda svoje poznavanje prleške, prekmurske in porabske kuhinje ste precej pozno začeli prelivati v knjige?

Da. Ker je bilo prej vedno veliko dela: bila sem aktivna v turističnem društvu, pa v lokalni politiki, tudi zunaj šole in pouka sem vodila gospodinjske in kuharske tečaje, organizirala kulinarične razstave, pa še trije otroci so prišli ... Za pisanje v času, ko sem še bila zaposlena, res ni bilo časa. Sem pa že takrat ob vsaki priložnosti zbirala recepte od udeleženk tečajev in ob drugih priložnostih. Ko sem se leta 1992 upokojila, sem ugotovila, da je treba kljub temu nekaj početi. To naj bo nasvet za vse, ki se upokojijo: treba je delati tako fizično kot umsko, sicer človek zakrni.



Takrat sem začela intenzivno spravljati na papir predvsem to, kar sem še od mladosti nosila v glavi. Tako je nastala moja prva knjiga receptov za tradicionalne jedi iz Prlekije Jedi naših babic, založilo jo je kar naše turistično društvo Klopotec Kapela. Prodali smo več tisoč izvodov in še sedaj kdaj kdo vpraša po njej. Uspeh te knjige me je spodbudil k nadaljevanju pisanja in dve leti pozneje, leta 1999, je izšla knjiga Prleška kuhinja, takrat že pri zaresni založbi Kmečki glas. Čeprav sem vmes imela slabe izkušnje z založbami, sem tudi naslednja leta nadaljevala s pisanjem. Človeka pač nekaj žene naprej, in pri knjigah to vsekakor ni zaslužek. Šele ko sem sama začela pisati knjige, sem ugotovila, da imajo pisatelji in pesniki materialno bolj slabo življenje ... A vedno je bilo vsaj nekaj materialnega povračila za ves vloženi trud. Pri zadnji knjigi, o kruhih, pogačah in sladicah v Prlekiji, Prekmurju in Porabju, ki je izšla leta 2015, pa tega ni bilo več. Ljudje preprosto skoraj ne kupujejo več knjig, založbam gre slabo, internet je huda konkurenca, zato moja enajsta knjiga v rokopisu čaka na boljše čase.

So ljudje prenehali kupovati kuharske knjige ali pa so prenehali kuhati?

Niso prenehali kuhati. Pa tudi tradicionalne jedi, vsaj tiste osnovne, so še vedno žive, morda le prilagojene sodobnemu času in dopolnjene. Tradicionalne praznične jedi, kot so velikonočna šunka ali pustna pečena rebra, bodo ostale še naprej, saj so del navad in običajev teh krajev, ne glede na versko pripadnost ali politično prepričanje. Vsaj na podeželju osnovne tradicionalne jedi niso zamrle, še se kuhajo kislo zelje, kisla repa, bujta repa, bograč in drugo ... Tudi prehranske navade se tako zelo niso spremenile. Ob praznikih se ohranja tradicija, ob navadnih dneh pa je precej odvisno od tega, koliko so gospodinje zasedene s službo in drugimi obveznostmi. A če je volja, se tudi v takšnih primerih najdejo rešitve, saj je mogoče kosilo napol pripraviti že prejšnji večer. Ampak ne gre samo za to, da je doma pripravljena hrana s čim več doma pridelanimi sestavinami najboljša. Gre tudi za to, da kuhanje in skupni obroki povezujejo družino in te vezi ohranjajo. Zato je dobro, da se v pripravo hrane vključijo vsi člani družine. In če sodobne družine med tednom za to nimajo časa, je treba vztrajati vsaj ob sobotah in nedeljah.

Velja to tudi za vašo družino?

Da, še vedno se vsaj ob posebnih priložnostih potrudim, da se, čerpav so otroci in vnuki razkropljeni, zberemo, pripravimo kosilo in jemo skupaj. Zame je to sveto! Obe hčerki in sin imajo nekaj te spretnosti in tudi sami obvladajo pripravo preprostih, domačih jedi. Je pa tako, da v novejšem času v nekaterih mladih družinah moški kuhajo več kot ženske. S tem se ne strinjam. Delo, kuhanje, mora biti enakomerno porazdeljeno.

Omenili ste splet, ki z velikansko, v glavnem brezplačno ponudbo uničuje avtorje in založnike kuharskih knjig. Toda nekateri kuharski blogerji in blogerke so kar slavni in njihove spletne strani dobro obiskane. Ste razmišljali, da bi opustili knjige in se preselili na splet?

To pa ne. O tem ne razmišljam in na živce mi gre, da je na spletu že skoraj vsak lahko strokovnjak.