Sedite na potniškem terminalu letališča Jožeta Pučnika in čakate letalo, ki močno zamuja. Kaj početi? Odvisno od ponudbe na letališču – manjši objekt, manjša izbira – in od vaše iznajdljivosti. Brskanje po spletu, slalom med trgovinami in lokali, branje so seveda klasični prizori iz letaliških »čakalnic«, ne glede na to, kakšna je ponudba. Na Brniku je primerna velikosti letališča – razmeroma majhna.

Vsako letališče, sploh pa ne brniško (»Le enkrat v življenju sem bil na manjšem, nekje na nemško-nizozemski meji, če se prav spomnim,« se namuzne eden od sogovornikov), kajpada še zdaleč ni luksuzni singapurski Changi, svojevrsten zabaviščni park, v katerem potnik dobi občutek, da je letališka steza le del dodatne ponudbe. Tam lahko kupujete v skoraj petsto trgovinah, se okrepčate v 150 kavarnah in restavracijah, občudujete deset tematskih vrtov, v katerih gojijo denimo kaktuse, sončnice, orhideje, metulje, ali se sprostite v telovadnih centrih, kinodvoranah in bazenu. Lani so tam našteli rekordnih 65,6 milijona potnikov, na letališču Jožeta Pučnika pa – za primerjavo – 1,81 milijona, kar pa je bilo še vedno za 8 odstotkov več kot leto prej. Na rednih linijah je največ potnikov potovalo na relacijah med Slovenijo in Nemčijo ter Združenim kraljestvom (po 15 odstotkov).



Torej, letalo ima daljšo zamudo, vi pa ujeti na brniškem letališču. Kako si lahko krajšate čas? Ker je objekt v primerjavi z mnogo drugimi v Evropi precej majhen, je manjša tudi ponudba, potnikom je na voljo nekaj gostinskih lokalov in trgovin, sprostitvena ponudba (masažni stoli, bralna kotička), občasno pa – za popestritev – priložnostne razstave in animacijski dogodki, kakršen je bil predlanskim obisk mladih olimpijcev, ki so potnikom kazali, kakšne vaje naj izvajajo med potovanjem, nedavno pa so turisti lahko uživali v popoldnevu francoskih šansonov. Te dni bo ponudbo na potniškem terminalu popestril še namizni nogomet. »Časopise, poleg domačih seveda tudi tuje, je mogoče kupiti v brezcarinski prodajalni, knjižna ponudba obsega izbor del v slovenskem in tujih jezikih,« pojasni vodja korporativnega komuniciranja pri Fraportu Slovenija Brigita Zorec, o ponudbi za otroke pa doda: »Zanje imamo dva lična in zanimiva otroška kotička z letalsko tematiko, eden je v schengenskem in drugi v neschengenskem delu letališča. Otroci se lahko sprostijo na igralih, v kotičkih imajo tudi knjige in družabne igre.« Še nekaj
​namigov, kaj početi med čakanjem na letalo? Počistite odvečno navlako iz telefona ali e-pošte, rešujte križanke, pripravite si glasbeni izbor za dopustniške dni, pridobite dodatne informacije o kraju, kamor potujete, in če boste obiskali novo državo, se naučite nekaj osnovnih besed in fraz tamkajšnjega jezika.

Brezplačen dostop do spleta? Ne povsod!

Imajo pa manjša letališča tudi kakšno prednost pred večjimi. Na brniškem je tako potnikom po vsem terminalu omogočen brezplačen dostop do spleta, kar ni praksa po vseh letališčih. To potrdijo tudi turisti. »Kar nekoliko presenečen in razočaran sem bil na novem letališču v Istanbulu, menda največjem na svetu, kjer je treba internet plačati,« poudari Peter. »Med čakanjem nas, kolikor vidim, večina res brska po spletu, klepeta, bere, opazuje ljudi okrog sebe, počiva ali pa obkroži trgovine in lokale,« pripomni mladenič iz skupine belgijskih turistov. »Posvečeni« imajo dostop do poslovnega salona in uživajo višji standard storitev (samopostrežni bife, televizija, domače in tuje časopisje, predvsem pa odmik od gneče). Razširjen potniški terminal, gradnja se je na Brniku začela prejšnji teden, bo potnikom in zaposlenim ponudil boljše razmere in boljši standard, več bo vsebin, s katerimi si bodo potniki lahko popestrili dogajanje na letališču, več komercialnih površin, več tudi lokalne slovenske ponudbe.





»Pri nas so zamude običajno krajše, redko so dolge, največ jih je poleti. Potniki naj se, preden odidejo na pot, pozanimajo, kaj jim pripada v primeru zamud, odpovedi letov, kakšne so njihove pravice. Obstajajo uveljavljeni postopki, kako vložiti zahtevke, če ste upravičeni do povrnitve, odškodnine ... Prav tako se je pred poletom priporočljivo oskrbeti z informacijami, kako se pripraviti na pot, kakšne potovalne dokumente je treba imeti, kako naj bo pripravljena prtljaga, kje parkirati, kako poteka varnostni pregled. Če človek že pride ustrezno opremljen, se izogne stresu. Če potniki upoštevajo priporočilo, naj pridejo na letališče vsaj uro in pol do dve uri pred letom in ustrezno informirani, je možnosti za nevšečnosti in stres bistveno manj,« poudarja Zorčeva.

Priporočilo letališkemu osebju: mirno kri

Zamude niso prijetne, so pa žal običajen sopotnik v letalskem prometu. Čakajoči turisti se nanje odzivajo različno, včasih burno in vročekrvno. V Fraportu seveda dobivajo tudi pritožbe, toda povečini ne zaradi zamud, temveč ker potniki, misleč, da je na majhnem brniškem letališču vse pri roki, pridejo prepozno, predvsem v konicah in poleti. »Naša infrastruktura je omejena, prijavnih okenc in linij za varnostno kontrolo je, kolikor jih je, ne moremo delati čudežev. Potniki, ki pridejo prepozno, se znajdejo v gneči in so ves čas na trnih, ali bodo šli pravočasno skozi postopek; navadno so zato nervozni, občasno tudi žaljivi. Splošno priporočilo letališkemu osebju je, naj v vsakem primeru ohrani mirno kri, poskuša pomiriti potnike, deluje prijazno, ustrežljivo in je vselej pripravljeno pomagati. V tem segmentu nam gre kar dobro, kar potrjujejo opravljene raziskave, ki zelo visoko ocenjujejo prijaznost in ustrežljivost našega osebja, kar nam je v ponos. Marsikatero zadrego zaradi ozkih grl nadomestita profesionalnost in prijaznost zaposlenih,« se strinja Zorčeva. Največ pritožb je povezanih z varnostno kontrolo, a po mnenju sogovornice ne zaradi neprofesionalnosti osebja, temveč ker je tam stopnja stresa največja.



Z nekaj iznajdljivosti je večurno čakanje na polet lahko manj moreče. Včasih tudi po spletu naključij, kakršnega se spominja sogovornik, ki veliko potuje z letalom. »Ne, na brniškem letališču izkušenj s prevelikimi zamudami nimam, spomnim pa se, da sem pred leti s sestro z Brnika letel čez Zürich v Singapur. Na züriškem letališču sva morala čakati osem ur. Seveda sem imel s sabo knjigo, toda brati osem ur v kosu ... raje luknjo v koleno! Ko sem si tretjič ogledal vse trgovinice in drugič stranišča, sem si zaželel pijače. Pet minut sem se vrtel okrog lokala in razmišljal, kako se že naroči pijača po nemško, ko sem ujel klepet obeh natakaric. Aleluja, srbsko! Lepo 'po naše' sem naročil, se zaklepetal, kakšno je življenje v Švici, kako je pri nas. Čakanje je bilo precej manj travmatično,« prigodo s srečnim koncem opiše Rok.