Kjer se izjemna zgodovina srečuje z ohranjeno naravo

Okoli 500 kvadratnih kilometrov veliko območje Kočevskega roga je skupaj s hrvaškim Gorskim kotarjem in snežniškimi gozdovi eno največjih strnjenih in naravno izredno ohranjenih gozdnih predelov Evrope. Toda Rog ni le zgodba o medvedih in gozdu, torej o neokrnjeni in mogočni naravi. Na tem območju je zgodovina ubirala presenetljiva pota, ljudem pa je dala možnost, da so se izkazali s svojo iznajdljivostjo in neverjetnim pogumom.



Kdor je bil kdaj v Rogu, ve, da ni dileme: v tistih skorajda nepreglednih gozdovih se počutiš doma ali pa si vsiljivec, nekdo, ki tam nima kaj iskati. In tudi takrat, ko se v teh precej divjih gozdovih počutiš sprejetega, veš, da si le delček velike zgodbe. Kot človek – morda je bolje zapisati človeček – si povsem nepomemben. V Rogu je narava tista, ki piše zgodbe. Pa naj si ljudje, domišljavi kot smo, mislimo karkoli …

Zagotovo je bilo tako tudi v 14. stoletju, ko so v Rog prišli prvi naseljenci. Marsikje po Sloveniji se lahko pohvalijo s prazgodovinskimi najdbami, starorimskimi zgodbami, mesti, ki so bila pomembna že v srednjem veku, a takrat je bila Kočevska gozdnata in skorajda neprehodna deželica. Šele kočevski Nemci so jo počasi, ped za pedjo, izkrčili in poselili. Danes, ko je gozd prerasel več kot 90 odstotkov Roga in je na tem območju le nekaj vasi oziroma zaselkov, si je težko predstavljati, da je bilo območje nekoč kulturna krajina, poseljena z več kot 30 vasmi.



Kaj vse se je dogajalo na tem koščku sveta, ki ga na severu in jugu zamejujeta dve reki, Krka in Kolpa, na vzhodu novomeška kotlina z Belo krajino in na zahodu Kočevsko polje! Življenje tod ni bilo nikoli lahko, saj so podnebne razmere ostre in s kmetijstvom ni mogoče preživeti. A je oblast oziroma Friderik III. za Kočevarje in Ribničane že leta 1492 izdal krošnjarski patent, dovoljenje, ki so ga očitno pametni vladarji skozi stoletja podaljševali, da so ljudje svoje izdelke brez davkov prodajali po vsem cesarstvu.
 

Gozdna železnica

Doma, na trdi kraški zemlji, je bilo težko preživeti, med drugim zaradi pomanjkanja vode. To velja tudi za žago Rog, ki je delovala med letoma 1894 in 1914 in je bila v takratni Jugoslaviji najmodernejši in največji žagarski obrat. Danes je po gozdu videti le še nekaj ostalin, kje je potekala 35-kilometrska gozdna železnica roške Žage. Od nekoč mogočnega industrijskega obrata, ki je deloval na paro in kjer je bilo več kot 400 zaposlenih, pa je ostalo le malo, med drugim ogromna zbiralnika vode, za katerima so brežino obložili s skodlami, da se je vsaka dragocena kapljica vode stekala v zbiralnik.



Zgodovina se je, tako kot po vsej Kočevski, tudi v Rogu igrala velikopotezno. Ko je območje z izselitvijo kočevskih Nemcev na začetku druge svetovne vojne ostalo prazno – s celotne Kočevske se je izselilo okoli 12.000 prebivalcev –, so roške vasi v ofenzivi, ki je bila poleti 1942, požgali Italijani. »Jedli smo pečena jabolka s požganih dreves,« se je spominjal eden od partizanov. Aprila 1943 pa se je v barake, ki so jih zgradili sredi gozdov in so danes znane kot Baza 20 – ohranilo se je vseh 26 –, naselilo slovensko partizansko vodstvo. Baza 20 je edini na tako skriven način zgrajen in ohranjen sedež vodstva kakšnega odporniškega gibanja v Evropi.
 

Bolnice sredi gozdov

Že prej, od sredine leta 1942, so v največji konspiraciji začeli graditi 24 partizanskih bolnic, ki so bile povezane v Slovensko­ centralno vojno partizansko bolnico. V nemogočih razmerah so v Rogu poskrbeli za neverjetnih 10.000 ranjencev in bolnikov, rodilo se je 54 otrok. Strategije preživetja so bile različne: bolnico Jelendol so, kot zanimivost, »zasnežili«, kar pomeni, da vso zimo vanjo in iz nje ni bilo mogoče priti.



V bolnici Zgornji Hrastnik, ki si jo je tako kot bolnico Jelendol danes mogoče ogledati – vse druge se niso ohranile –, pa so opravljali tudi zahtevne kirurške posege, celo operacije na možganih. Sredi gozda, z omejenimi količinami vode, brez elektrike, v tako rekoč nemogočih razmerah, a so bili kljub temu uspešni. Po nekaterih ocenah je bila Slovenska­ centralna vojna partizanska bolnica v Rogu ena izmed najbolje organiziranih v zgodovini sanitete. Zagotovo je to izjemna zgodba o požrtvovalnosti, junaštvu in skrbi za sočloveka.

A vse to je v naši zavesti zakrilo dogajanje po vojni, ko so zmagovalci – tako kot še na 500, 600 krajih po Sloveniji – v Rogu pobili nasprotnike tedanjega režima. Verjetno je negativni pečat na Rogu ostal zato, ker je tu, pod Krenom, prvo odkrito grobišče. Prav zaradi teh nedopustnih grozot ima območje tudi nekaj umetniških presežkov, kot sta mozaik, ki ga je v kapeli pod Krenom ustvaril jezuit Marko Ivan Rupnik s skupino umetnikov iz rimskega Centra Alleti, in večinoma prezrt Križev pot Staneta Jarma, kočevskega akademskega kiparja, ki v gozdu ob cesti prepričljivo govori o treh trpljenjih: Kristusovem, tistih, ki so jih odpeljali v brezna, in svojem.


 

Najdragocenejši – pragozd

A za naravo vse to ni pomembno. Ker ima v Rogu nekaj izjemnih posebnosti. Prvi in najpomembnejši je zagotovo Rajhenavski pragozd. »Največje svetišče, kar jih je. Bolj svetega na svetu več nimamo,« pravi eden od sogovornikov. Izjemna je tudi Prelesnikova koliševka, udorna jama, v kateri rastejo samonikle smreke z ozko, dolgo krošnjo, ki so značilne za drevesa visoko v gorah ali daleč na severu.

Tod rasteta dve izjemni drevesi: najvišja jelka v Sloveniji – Kraljica Roga – in najdebelejša, Črmošnjiška jelka. Iščete lahko enega redkih drevesnih mutantov v Kočevskem rogu, ki se ponaša z nenavadnim, debelim in hrapavim lubjem, ki spominja na hrast, ali pa se ustavite ob medvedovem čohalniku, boru, ki je – tudi če se ljudje zaman sprašujemo zakaj – pri naših največjih zvereh izjemno priljubljen.



Posebnosti, ki jih skriva Rog, pa je še več. V resnici ni veliko tako ljudem neznanih, a posebnih in v resnici neverjetno čarobnih krajev, kot je Rog.