Kisle kumarice v času grenkega covida-19

Ljubljana - Čeprav je letošnje poletje bolj kot čas kislih kumaric čas grenkega korona virusa, so pri Statističnem uradu preverili, kako je pridelavo in predelavo te zelenjave v Sloveniji. V kolikšni meri se torej Slovenci sladkamo s kislimi in drugače pripravljenimi kumarami?
 
Skoraj 230 slovenskih kmetijskih gospodarstev je  lani gojilo kumare za vlaganje. Z njimi so zasadili enajst hektarov, od teh dobre tri četrtine na prostem, slabo četrtino v zaščitenih prostorih. Leta 2000 so naši kmetje na prostem kumare gojili na 23 hektarih in na dobrih petih hektarih »pokritih« površin. Pridelava kumaric za vlaganje je po letu 2000 upadala celih trinajst let. Leta 2016 so jih gojili še na 14 hektarih, lani, kot rečeno, spet le še na enajstih. Na njih je zrastlo 849 ton kumar za vlaganje ali 43 odstotkov manj kot leta 2005, ko so jih pridelali 1485 ton ali največ po letu 2001. Skoraj tri četrtine lanskega pridelka so porabili sami kmetje, 26 odstotkov so jih prodali.


 

Prodaja dol, cene gor

 
Toda na tržnicah, ugotavlja Surs, Slovenci prodamo vedno manj doma pridelanih kumar, cene pa kar rastejo. Največ kumar iz lastne pridelave – 40 ton – so prodali  leta 2008. Za kilogram smo odšteli v povprečju 1,84 evra. Lani so dosegle najvišjo ceno v zadnjih petnajstih letih – kilogram je stal 2,86 evra, Najcenejše so bile v 2014: po 1,29 kilogram.
 
A številke ne pomenijo, da Slovenci ne maramo kumar. Sploh svežih. Slednjih smo lani uvozili 563 ton ali 71-krat več, kot smo jih izvozili. Tudi vloženih kumaric smo uvozili 42-krat več, kot pa izvozili. Iz Nemčije jih je k nam pripotovalo 1241 ton, 40 ton naših kumar pa je pristalo na hrvaškem trgu.