Kako je Slovenija postala pralnica denarja

V Sloveniji se o pranju denarja do izbruha afere Farrokh ni veliko govorilo. Tudi ob razkritju, da so nas kot primerno pralnico denarja zaznali sosedje z Apeninskega polotoka, ne. Nihče ni niti zaznal opaznega povečanja števila podjetij z vsaj enim družbenikom z italijanskim prebivališčem.

Več kot 66 odstotkov Slovencev bankam ne zaupa, pa tudi sicer je zaupanje v institucije sistema (vojsko, zdravstvo, šolstvo, politiko ...) v celoti slabše kot pred štirimi leti, ugotavljajo v družbi Valicon. Zaupanje v institucije je kar za deset odstotnih točk nižje; takrat je namreč skupna stopnja zaupanja za dvajset izbranih institucij znašala -13, letos aprila pa kar -23 odstotkov.

Kaj slabi zaupanje v institucije sistema? Pri bančništvu je bila v preteklosti razlog za to zagotovo slaba bančna praksa, ki je izkopala del večmilijadne bančne luknje. V zadnjem času morda tudi dejstvo, da so nas tujci odkrili kot destinacijo, priročno za pranje denarja. Po izbruhu tako imenovane afere Farrokh, ki je razkrila neobičajno dogajanje v NLB, ob katerem nihče od pristojnih organov ni ustrezno reagiral, čeprav se je prek računa v NLB prelila skoraj milijarda evrov spornega iranskega denarja, je v javnost prišla še informacija o pranju denarja, za katerim naj bi bil italijanski organizirani kriminal. Sumljive transakcije po tako imenovani italijanski tipologiji so se dogajale domala v vseh slovenskih bankah, medijsko pa je bila najbolj izpostavljena NKBM, ki je dobila kar tri odredbe Banke Slovenije zapored za odpravo nepravilnosti pri preprečevanju pranja denarja. Regulator sicer ne želi razkriti, koliko prekrškovnih postopkov oziroma odredb o odpravi kršitev v zvezi s pranjem denarja je slovenskim bankam doslej sploh izdal.



Dostopni podatki o pranju denarja v naših bankah se zdijo precej šokantni. »Glavno tveganje predstavlja poslovanje z osebami brez jasnih ekonomskih povezav s Slovenijo,« ob tem opozarja Banka Slovenije.

Še pred štirimi leti je sicer veljalo, da glavni pralci umazanega denarja k nam prihajajo iz držav nekdanje Sovjetske zveze. Podatki o prijavah sumljivih transakcij so tedaj kazali, da so zneski, s katerimi upravljajo državljani Rusije in Ukrajine, precej višji kot v drugih primerih prijav sumljivih transakcij. Skupni znesek sredstev transakcij, povezan z državljani iz Rusije in Ukrajine, za katere je obstajal utemeljen sum pranja denarja, je znašal okoli 145 milijonov evrov. V tistem obdobju so se pri nas, kot gobe po dežju, množila podjetja z ruskim kapitalom. V številnih primerih je šlo za tako imenovana slamnata podjetja. Sedež so imela pogosto na istem naslovu, na enem izmed njih smo jih našteli več kot petdeset. Skoraj četrtina ruskih podjetij ni oddajala letnih poročil, tretjina jih v enem poslovnem letu uradno ni imela niti evra ali pa le do sto evrov letnega prometa.

Največja rast podjetij z deležniki iz Italije

V naslednjih letih so Slovenijo »odkrili« predvsem italijanski sosedje. Urad za preprečevanje pranja denarja je namreč zabeležil skokovito rast obravnavanih tujih pravnih in fizičnih oseb. Še leta 2013 je namreč obravnaval le okoli 110 sumljivih oseb, tri leta kasneje 400 oseb, od začetka leta 2016 do konca maja letos pa je prejel že 1234 prijav sumljivih transakcij.
Ob tem v uradu za preprečevanje pranja denarja poudarjajo, da trenda rasti sumljivih dejanj ni zaznati pri številu obravnavanih domačih oseb. Struktura obravnavanih tujih oseb pa je že več let enaka, pri čemer največji delež odpade na osebe z italijanskim državljanstvom.



Da sosedje z Apeninskega polotoka radi poslujejo pri nas, kažejo tudi podatki, ki smo jih pridobili od Agencije za javnopravne evidence in storitve (Ajpes). Posredovala nam je podatke o družbah, v katerih ima vsaj eden od družbenikov naslov prebivališča v Italiji. Naši izračuni kažejo, da se je v zadnjih treh letih število podjetij z vsaj enim italijanskim družbenikom skokovito povečalo. Konec maja je bilo v Sloveniji 2268 subjektov, v katerih ima vsaj en od družbenikov naslov prebivališča v Italiji. Pregledali smo Ajpesov seznam in ugotovili, da se na določenih naslovih pojavlja večje število teh podjetij. Nato smo poslovanje teh družb preverili še v javno dostopnih bazah podatkov. Odkrili smo vrsto podjetij, ki se zdijo klasični poštni nabiralniki oziroma slamnata podjetja, prek katerih bi lahko potekalo pranje denarja.

Primer pralcev denarja v NKBM

V začetku leta 2015 so, kot so mediji že pisali, nadzorniki Banke Slovenije v NKBM odkrili, da je več kot 500 italijanskih državljanov ustanovilo slamnata podjetja v Sloveniji in odprlo transakcijske račune v poslovalnicah NKBM v bližini meje (Koper, Miren, Šempeter pri Gorici …) in nanje iz Italije nakazalo šestmestne zneske. Nekaj dni kasneje so jih italijanski državljani, registrirani kot odgovorne osebe teh podjetij, dvignili v gotovini.

Nekaj mesecev kasneje je regulator ob ponovnem pregledu NKBM ugotovil, da večina ugotovljenih kršitev ni bila odpravljena. Nekaj računov v poslovalnicah ob italijanski meji je bilo sicer zaprtih, a so bili namesto njih odprti novi, na primer v poslovalnici NKBM v Brežicah. In praksa nakazil šestmestnih zneskov ter gotovinskih dvigov le čez nekaj dni po nakazilu iz Italije se je nadaljevala.

NKBM je nova pravila o »sprejemljivosti strank« po naših informacijah sprejela šele konec lanskega leta. Bančni račun tujci pri njih na novo zdaj težje odprejo. Obstoječe račune in njihovo poslovanje pregledujejo tudi za nazaj. Tudi v NLB so notranje procese glede sprejemanja tujih strank zelo zaostrili. Vsi nerezidenti so zdaj avtomatično uvrščeni v tako imenovano rizično skupino in torej spadajo v skupino komitentov, ki jih morajo v banki redno pregledovati. Tako njihove transakcije kot tudi poslovanje v celoti. Če zaznajo tveganja, račune zapirajo. Podobno ravnajo tudi druge banke.

Skupnega podatka o tem, koliko računov so zaprle banke zaradi sumljivih transakcij, nima ne Banka Slovenije ne urad za preprečevanje pranja denarja. Posamične banke pa jih nočejo razkriti, saj bi s tem pokazale, kako (ne)skrbno so v preteklosti odpirale račune tujcem in kako slabo so izvajale predpise o preprečevanju pranja denarja.
 

Premalo smo se zavedali tveganj

Je Slovenija postala raj za pralce denarja? Yuri Sidorovich, odgovorni partner za jadransko regijo v družbi Deloitte in strokovnjak za preiskovanje prevar ter zunanjo in notranjo revizijo z več kot dvajsetletnimi izkušnjami, miri. »V primerjavi z marsikatero drugo državo Slovenija absolutno ni raj za pralce denarja. Na tem področju se res veliko dela in tudi pristojne mednarodne organizacije Slovenijo glede preprečevanja pranja denarja ocenjujejo kot uspešno državo. Morda bi lahko rekli, da se v primerjavi z drugimi državami slovenske finančne organizacije nekoliko manj zavedajo pomembnosti tega področja in potencialnih tveganj pranja denarja. Zato so v tem smislu afere, ki jih omenjate, pravzaprav dobra stvar. To je nekakšen wake-up call (poziv k pozornosti, op. p.) našim bankam in regulatorjem, da se takšne stvari dogajajo in da se lahko zgodijo tudi pri nas. Zato se je začelo tudi bolj resno ukvarjati s temi zadevami. Več ko bo takšnih afer priplavalo na dan, bolj intenzivno se bodo pristojni začeli ukvarjati s tem,« ocenjuje Sidorovich.



Kako je mogoče, da je samo v NKBM pralo denar več kot 500 subjektov? »Pranje denarja vsekakor ni nov fenomen, preprečevanje pranja denarja pa je. Žal izkušnje kažejo, da so kriminalci bolj učeči se in se vedno tudi hitreje učijo. In tako bo verjetno še v prihodnje. Tudi v primeru t. i. italijanske tipologije so bili pralci denarja očitno nekaj korakov pred našimi finančnimi ustanovami in regulatorji. Italijanska tipologija pranja denarja se je pojavila v večini bank in tudi tisti, ki so se ukvarjali s preiskavami, so jo zaznali pri večini,« dodaja sogovornik.
 

Zatajil tudi regulator

Pred izbruhom afere Farrokh v Sloveniji o pranju denarja nismo veliko govorili. Zdi se, da se tveganj, povezanih s tem kaznivim dejanjem, nihče ni ustrezno zavedal. Strokovnjaki Sveta Evrope za oceno ukrepov proti pranju denarja so namreč že leta 2010 izrazili dvom glede nadzorstvene politike Banke Slovenije, ki je v zvezi s pranjem denarja izpeljala zelo nizko število prekrškovnih postopkov.

Banka Slovenije je kršitve v zadevi Farrokh ugotovila šele slabo leto in pol po tem, ko so na potencialno sumljive transakcije prvič opozorili nekateri oddelki v NLB. »Aktivnejše delovanje nadzora Banke Slovenije bi lahko pripomoglo tudi k hitrejši zaznavi sumov kršitev s področja pranja denarja,« je med drugim zapisano v zaupni reviziji, v kateri so analizirali delovanje regulatorja v razvpitem iranskem primeru. Banka Slovenije v tem prekrškovnem postopku ni ravnala hitro in brez odlašanja. V strogo zaupnem revizijskem dokumentu je zapisana še ocena, da so bile prekrškovne aktivnosti v zvezi s preprečevanjem pranja denarja v zadevi Farrokh večinoma neučinkovite. V konkretnem primeru pranja iranske milijarde je na pravnem oddelku maja 2013 sicer celo »zakrožil osnutek odločbe o prekršku, ki pa kasneje ni bil posredovan NLB«.

Nadzorniške aktivnosti Banke Slovenije na tem področju so od takrat izboljšane, redno revizijo izvajanja teh aktivnosti v zvezi s preprečevanjem pranja denarja v finančnih institucijah pa načrtujejo za prvo četrtletje prihodnjega leta, je razbrati iz zaupnih dokumentov Banke Slovenije. Interne statistike tudi kažejo, da je nadzor Banke Slovenije od zadeve Farrokh pri pranju denarja nedvomno aktivnejši.
 

Opozorila Sveta Evrope

Strokovnjaki Sveta Evrope so glede Slovenije in pranja denarja v lanskem poročilu zapisali: »Slovenija je sprejela določene ukrepe za povečanje preglednosti pravnih oseb in preprečitev njihove zlorabe, vendar pa se ti ukrepi niso izkazali za zadostne, da bi kriminalcem učinkovito preprečili ustanavljanje podjetij v nezakonite namene.« Dodajajo še, da banke pri nas v glavnem ustrezno dojemajo sektorska tveganja pri pranju denarja in sprejemajo primerne ukrepe za njihovo ublažitev. Stopnja osveščenosti se po oceni Sveta Evrope med finančnimi institucijami razlikuje. Ob tem so še opozorili, da v drugih poklicih (na primer odvetniki, notarji, skrbniki in ponudniki storitev) ne poznajo obsega, v katerem so izpostavljeni tveganjem pranja denarja. To potrjuje tudi podatek, da kar 82 odstotkov vseh prijav, posredovanih uradu za preprečevanja pranja denarja, dejansko pride iz bančnega sektorja.



Banke so po zakonodaji o preprečevanju pranja denarja dolžne izdelati oceno tveganja posamezne skupine ali vrste stranke, poslovnega razmerja, transakcije, produkta, storitve ali distribucijske poti in upoštevati dejavnike geografskega tveganja. Za učinkovito obvladovanje tveganj morajo vzpostaviti učinkovite kontrole in postopke. V okviru lastne poslovne politike se lahko odločijo tudi za prekinitev poslovnega razmerja, če ocenijo, da bi bilo tveganje za pranje denarja ali financiranje terorizma v primeru nadaljevanja poslovnega razmerja previsoko. In v slovenskih bankah se zdaj to pospešeno dogaja; v strahu pred pralci denarja se banke očitno dobesedno otepajo tujcev. Tudi tistih, ki niso problematični. Eden od bančnikov, ki ne želi biti imenovan, pojasnjuje, da je z računi nerezidentov »pač veliko dela, zaslužka pa malo«, in ker splošni pogoji poslovanja z računi to omogočajo brez posebne utemeljitve, jih njegova banka pospešeno zapira.

Ljubljanska družba Data, ki med drugim ponuja tudi storitve ustanavljanja podjetij, na njenem naslovu pa jih je prijavljenih kar 395, je ta teden na svoji spletni strani objavila, da ima precej tujih državljanov, ki imajo v Sloveniji ustanovljeno podjetje in registrirano poslovno dejavnost, težave s poslovanjem. Banke jim namreč izredno zaprejo poslovni račun za tujce. »Strankam so razlogi, zaradi katerih se banke odločajo za ta korak, pogosto nerazumljivi. Poslovni račun za tujce je zaprt in zaprtja ne spremlja ustrezna razlaga.« Vse večje slovenske banke in tudi finančno ministrstvo so zato zaprosili za pojasnila. Za zdaj jih še niso dobili. Zgodbo z bančnimi računi tujcev je nedvomno mogoče skleniti s starim rekom: če te piči kača, se bojiš že običajne vrvi.