K pameti in dejavnosti

Po prvomajskih počitnicah pred tridesetimi leti, ko je bilo do osamosvojitve že manj kot dva meseca, je mnoge zmotilo, da se oblast ni usmerila k osnovnemu cilju – samostojni državi, temveč je preveč časa zapravljala za spore znotraj koalicije, za spopad z opozicijo.

Tik preden je skupščina začela razpravo o osamosvojitvenih zakonih, je Dimitrij Rupel v Delu, 7. maja 1991, na mnenjski strani objavil poziv Demosu, njegovim strankam in javnosti, v katerem je zapisal:

»V zadnjem času bere­mo in poslušamo številne kritike in pritožbe v zvezi z našim poli­tičnim, strankarskim in vladnim poslovanjem. Mnogi Slovenci ostajajo brez služb, plače so vse nižje, bremena vse težja. Mla­di mi pripovedujejo, da ne vidijo perspektive zase, starejši pravi­jo, da smo odpravili vse tisto, kar je bilo dobro (cenene kultur­ne, šolske, zdravstvene ... storitve), da smo razvrednotili zgodo­vinske dosežke (NOB, OF) in da smo napolnili Slovenijo s pre­pirom. Navsezadnje se nam je zgodilo tudi to, da je prenapet demosovec dal odžagati kažipote Poti spominov in tovarištva. Kakšna oblast pa ste, me sprašu­jejo znanci, novi revolucionarji, le da z drugačnim barvnim od­tenkom?



Po drugi strani nastaja – predvsem med strankami vla­dajoče koalicije – občutek ne­moči. Druga drugi očitajo, da ne izpolnjujemo dovolj odločno, kar smo obljubili pred volitvami; da še vedno ukazujejo in vladajo isti ljudje kot prej, da se niso uresničile napovedi o popravlja­nju krivic in vračanju krivično odvzetega premoženja, da nismo spremenili državnih simbolov (zvezda) in tako dalje. V Demosu tu in tam slišimo očitke, da vlada ni dovolj odločna v procesu osamosvaja­nja: iz tujine, da nismo izvedli privatizacije in da je naše gospo­darstvo v temelju še vedno soci­alistično …

… Eden najpomembnejših naših problemov je, da nas pri na­šem poslovanju na vsemogoče, čedne in nečedne načine oblega­jo opozicijske stranke in tudi mi včasih delujemo tako, kot da gre le za zmago in poraz strank. Pred plebiscitom sem na neki nočni seji rekel, da bo Demos, tudi če plebiscit izpelje sam, mo­ral osamosvojitev izpeljati sku­paj z drugimi in da teže sloven­ske državnosti – pa naj bo izziv še tako junaški – sam ne bo zdržal. Danes se spopadamo s prikritimi in tudi neprikritimi težnjami, da bi si zasluge za narod pripisala ta ali ona (Demosova) stranka – sama ali vsaj v nekakšni vodil­ni vlogi. Moje mnenje je, da so takšne težnje nevarne – pa ne le zato, ker bi se na ta način pono­vila zgodovina Dolomitske izja­ve, ampak zato, ker se monopo­listične težnje navsezadnje (če­prav po petinštiridesetih letih) pokažejo kot neuspešne. Mislim, da Slovenci niso pripravljeni na novo čakanje in bojim se, da bi jih novo čakanje dokončno izčr­palo.



Slovensko bežanje od realno­sti in slovenski nemir, ki nastopa v ključnem zgodovinskem tre­nutku, nas vse skupaj obvezujeta k premišljeni politiki, k politični disciplini in samoobvladovanju. K previdnim potezam, vendar k prepričljivosti in odločnosti. Položaj, v katerem smo se znašli (slovo od socializma, dokazova­nje samostojnosti ...), nas obve­zuje k novi zbranosti. Kako bo­mo prepričali ljudi, da se ne bo­do zapirali v zasebnost in da jih ne bo strah? Slovenija naj bi bila ena redkih novih držav po drugi svetovni vojni: opazuje nas ves svet! Da se zavedamo resnosti tega dogodka, je potrdil rezultat plebiscita; zdaj pa moramo to resnost ohraniti do konca.«