Jemen je za otroke pekel na zemlji

Vse življenje me bo spremljala podoba dečka, ki mu je bilo ime Adam. Srečala sem ga v mestu Hudajda pred nekaj meseci. Deset let je bil star, a je tehtal komaj deset kilogramov. Zaradi posledic hude podhranjenosti so ga prizadele še različne okužbe. Le nekaj dni po najinem srečanju je umrl. Tako opisuje Juliette Touma iz Unicefovega regionalnega urada za Bližnji vzhod in Severno Afriko in opozarja, da krize v Jemnu ni na radarju pozornosti svetovne javnosti oziroma se ji posveča bistveno manj časa, prostora in energije, kot bi si zaslužila. »Jemen je za otroke pravi pekel na zemlji. Vojna, ki zdaj traja že štiri leta, je še bolj opustošila deželo, kjer so bile že prej grozne razmere. Že zgodovinsko je to najbolj revna država na območju Bližnjega vzhoda in Severne Afrike ter ena najbolj siromašnih na svetu. Vojna pa je zelo zelo slabo situacijo spremenila še v katastrofo.«
 

Boj za življenje

Več kot 11 milijonov otrok, kar pomeni štiri petine vseh, potrebuje humanitarno pomoč; 2,2 milijona dojenčkov in malčkov, ki še niso dopolnili 5 let – torej več, kot ima Slovenija prebivalcev –, je podhranjenih. »Podhranjenost ni problem od včeraj v teh krajih in ni prišel z vojno, od nekdaj se soočamo s tem, da velik delež najmlajših članov družbe trpi lakoto, zaradi katere sta njihova rast in razvoj okrnjena. Oboroženi spopadi, zaradi katerih so morali številni zapustiti domove in so zdaj notranje razseljeni – med njimi je več kot milijon otrok –, pa so povzročili, da so razmere zdaj še veliko bolj nemogoče. Skoraj 400.000 otrok je kritično podhranjenih in se, brez pretiravanj, dobesedno bojujejo za življenje. Po podatkih Unicefa v Jemnu vsakih deset minut umre en otrok, in to zaradi razlogov, ki bi jih bilo mogoče preprečiti. Med njimi so poleg podhranjenosti, akutne diareje in kolere tudi nalezljive bolezni, kot so ošpice in davica, zoper katere že dolgo poznamo cepiva. Za nekatere so usodni tudi prehladi in gripe,« je ogorčena Juliette Touma, ki se ji zdi povsem nesprejemljivo, da sredi 21. stoletja, ko sta medicina in znanost tako zelo napredovali, življenja ugašajo zaradi posledic stanj, ki jih je mogoče preprečiti.



»To katastrofo je povzročil človek. Največjo ceno za desetletja nestabilnosti, napetosti in nemire pa plačujejo najšibkejši členi družbe.« Zdravstvenih ustanov bi potrebovali vsaj še enkrat več, kot jih je danes, te, ki obstajajo, pa se ubadajo s hudim pomanjkanjem zdravil, opreme in osebja. Kar 16 milijonov ljudi potrebuje osnovno zdravstveno oskrbo.
 

Dva milijona otrok ne hodi v šolo

Kljub sporazumu, ki so ga decembra lani podpisali v Stockholmu, na mnogih območjih še vedno potekajo spopadi, med aktivnimi vojnimi območji so mesta Hudajda, Taiz, Hajah in Sada.

Petina šol v državi je bodisi porušenih bodisi so jim spremenili namembnost – nekatere so postale vojaški objekti, v več pa so naselili notranje razseljene osebe in so postale njihovo začasno zavetišče. Tudi zaradi tega dva milijona šoloobveznih mladih ne hodi v šolo in ima precej malo možnosti, da bodo kadarkoli sedli v učilnice. Ogromno učiteljev že več mesecev ni prejelo plačila, nekateri so zadnjo plačo dobili pred dvema letoma in so morali zato, da preživijo družine, opustiti poklic.
»Izobraževanje je bilo v Jemnu že od nekdaj problematično, zdaj pa je zaradi različnih dejavnikov še neprimerljivo slabše. Mnoge družine so morale zbežati pred nasiljem. Trpljenje je zaznati na vsakem koraku, tudi revščina je hujša, kot je bila. Zaznavamo porast mladoletnih porok. Kar dve tretjini deklic poročijo pred 18. letom starosti. Poleg pomanjkanja so strah zbujajoči tudi prizori, ko srečate otroke, ki hodijo po cestah s puškami in drugo oborožitvijo,« je naštela sogovornica. Družine dobijo plačilo za rekrutiranje najmlajših v oborožene sile in vidijo v tem vir preživetja. »Otroci spadajo v šole in na varna območja, zagotovo pa ne v prve bojne vrste. Zavržno je, da se jih izkorišča za vojne odraslih,« je prepričana Juliette Touma. V povprečju je vsak dan ubitih ali ranjenih osem otrok, v večini primerov so to dečki in deklice, ki se igrajo z vrstniki na prostem ali so na poti v šolo oziroma iz nje.


 

Polovica prebivalstva brez dostopa do pitne vode

Jemen je trenutno največja operacija Unicefa na svetu in tudi ena največjih v več kot sedemdesetletni zgodovini te mednarodne agencije. Osredotočeni so na ukrepe za reševanje življenj, pomoč podhranjenim otrokom in na cepljenje. Posebno pozornost posvečajo izobraževanju, da bi vse več otrokom omogočili obiskovanje pouka. Več kot devet milijonov prebivalcev je vključenih v program, ki poteka v sodelovanju s Svetovno banko in pri katerem družine prejemajo skromno denarno pomoč, ki jim omogoča osnovno preživetje. Zelo dejavni so tudi pri oskrbi s pitno vodo – lani so jo s pomočjo darovalcev zagotovili petim milijonom prebivalcev, tako da so gradili omrežja ali obnavljali poškodovana, razseljenim pa so jo večinoma dostavljali. Več kot polovica prebivalcev države namreč nima dostopa do čiste pitne vode, sanitarij in higienskih pripomočkov.

Unicef med drugim zagotavlja finančne prispevke za zdravstvene delavce, vzdrževalce vodovodnega sistema in kanalizacije ter za 135.000 učiteljev.

Lani so zagotavljali psihosocialno pomoč več kot 800.000 otrokom – travme, ki jih povzroča dolgoletna izpostavljenost nasilju, uničujejo čustveni razvoj otrok in jih zaznamujejo za zmeraj. Na terenu sodelujejo s celo vrsto lokalnih partnerjev, da lahko pridejo do čim več prizadetih. Ne delajo pa si utvar, da dosežejo vse, ki so v stiski. »In to se mora spremeniti. Potrebujemo prost dostop brez kakršnih koli zahtev.«

Velika večina sodelavcev Unicefa na terenu so domačini, ki seveda poznajo običaje in mentaliteto okolja, a imajo pri tem veliko težav: sprte strani ne dovolijo vedno dostave humanitarne pomoči, pogosto naletijo na blokade dobave hrane, goriva in drugih dobrin. Zlasti pa jim delo otežuje nasilje.
 

Šeststo milijonov za nadaljevanje

Programe nameravajo nadaljevali. »A to, kar mi počnemo, je dajanje obližev na rano. Gre za začasna zdravila, ki ne bodo pozdravila stanja in ne bodo prinesla rešitve krize. Rešitev zagotovo ni humanitarna, naše delo je le kapljica v morju. Treba je najti politično pot, ki bo prinesla mir. Pozdravljamo napotitev posebnega odposlanca ZN za Jemen in upamo, da bodo strani, ki se spopadajo, ponovno sedle za pogajalsko mizo in odložile orožje. V dobro vseh prebivalcev te države, predvsem pa otrok.«
Trenutno potekajo akcije zbiranja sredstev – za nadaljevanje dela v Jemnu potrebuje Unicef letos kar 600 milijonov evrov. ●