Izjemni uspeh slovenske medicine: na podlakti izdelali nos in bolnici spremenili življenje (FOTO in VIDEO)

Uroš Ahčan, predstojnik oddelka za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline v ljubljanskem UKC, se spominja, kako sta ga nekega dne drug za drugim obiskala starejši gospod in gospa. Enemu izmed njiju je za vedno spremenil življenje. V začetku leta je namreč gospe rekonstruiral nos, organ, ki so ji ga odstranili po hudi bolezni - ploščatoceličnem karcinomu, odkritem leta 2014.

Proteza kot neoptimalna rešitev

Na mestu, kjer je imela pacientka prej nos, je zevala odprtina. Prekrivala jo je s plastično protezo, ki je odpadala, lepilo pa je dražilo kožo. Pozimi je bila proteza hladna, zrak se pri dihanju ni ogrel. Pogosto jo je bolela glava, prehladi so bili stalnica. Padla je v depresijo in poiskala pomoč psihologa in psihiatra, misleč, da bo za vedno obsojena na življenje z izmaličenim obrazom. Presaditev ni bila mogoča. Zaradi zdravil proti zavrnitvi, ki bi jih morala jemati v tem primeru, bi se ji namreč rak lahko ponovil. Hotela se je prepričati, ali obstaja še druga rešitev. Ahčanova ideja je bila narediti nos iz kosti in mehkih tkiv na podlakti, ga pustiti mesec dni, da se zaceli po 3D-modelu, in ga v drugi fazi prenesti na obraz kot telesu lasten rezervni del s pripravljeno obliko. Pacientki je vrnil upanje. Ta ima po opravljenih posegih občutek, da se je še enkrat rodila. »Nov nos pomeni novo poglavje v mojem življenju. Vsi problemi so odpadli. Iz teme sem prišla v svetlobo,« je povedala v videoposnetku, pripravljenem za predstavitev vrhunskega dosežka slovenski in svetovni javnosti. To, da je vse tkivo njeno, se ji zdi nekaj fenomenalnega: »Poseben občutek je, ko samega sebe obnoviš. To je nekaj neverjetnega, da iz svoje roke dobiš nov nos. Kot bi se zlila s svojo celoto.«

 

Dve operaciji: 17 ur

Prva operacija (v božičnem času lani), ko so na nadlakti njene roke pripravili vse potrebno za razvoj nosu, je trajala devet ur. Nos je rasel mesec dni, potem so ga med osemurno operacijo v začetku letošnjega leta prenesli na obraz in ga pritrdili z mikroploščicami in vijaki iz titana. Kot lego kocka se je prilegal. »Tako smo dobili dolgoročno stabilen nos, ki ima znotraj epitelij, dihalno pot, lastno kostno-hrustančno ogrodje in kožo na zunanjem delu, ki je identična koži na obrazu,« je pojasnil Vojko Didanovič, vodja operativne dejavnosti na kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo v UKC Ljubljana.
Ahčan je dejal, da sta se s kolegom Didanovičem najbolj bala, da jima ne bo uspelo zagotoviti notranje prekrvavitve organa. Največ težav sta imela z ožiljenjem. Na Kitajskem na primer z bio tiskalniki iz hrustančnega tkiva že lahko natisnejo uhlje, a je problem ­prekrvavitev.

Kirurga sta pacientko opozorila na možne zaplete, a se je na koncu vse srečno izteklo. »V najslabšem primeru bi ostala brazgotina na nadlakti, stanje na obrazu pa bi bilo nespremenjeno,« je dodatne prednosti pristopa pojasnil Ahčan. Za kožo so uporabili lokalno tkivo iz čela – ta rekonstrukcija je bila opisana pred 2500 leti, za prenos nosu so uporabili mikrokirurško tehniko, za načrtovanje pa sodobno, virtualno 3D-tehniko.

Ker je torej nos nastal iz telesu lastnih tkiv, ki so oživčena in ožiljena, je bilo treba izvesti nekaj manjših operacij, krajše bolnišnično zdravljenje in krajšo rehabilitacijo. »Rekonstrukcija nosu po popolni amputaciji je eden izmed najzahtevnejših posegov. Razmišljati je treba večdimenzionalno,« je pojasnil Ahčan.

Minus za bolnišnico 

Šesti dan po drugi operaciji se je pacientka – z novim nosom – počutila odlično. Skozi nos je normalno dihala, okus je bil drugačen, vonj intenzivnejši. Bolečine so izginile. V videoposnetku pravi, da je bilo vredno prehoditi opisano pot. Zaupanje v stroko in močno voljo svetuje tudi drugim, ki imajo podobne težave. V Sloveniji naj bi bilo brez nosu še najmanj 20 ljudi, ena pacientka se že zanima za poseg.

O stroških operacij strokovnjaki raje ne razmišljajo, saj bi bili po Ahčanovih besedah v tem primeru zelo slabe volje. Posegi v omenjenem primeru so namreč stali dobrih 58.000 evrov, od ZZZS pa bo bolnišnica prejela pavšal v višini 12.000 evrov. Pri tem je treba upoštevati, da je podjetje Audax vse delo, povezano s konstruiranjem 3D-modela, ki je bil pri načrtovanju in izvedbi operacije v veliko pomoč, opravilo brezplačno.

Ko je Ahčan po zadnjem, manjšem korektivnem posegu marca gledal pacientko, je ni več gledal v nos, ampak v oči. In ko je tam opazil žar, ki ga pred operacijami ni bilo, mu je bilo vse jasno.

Rekonstrukciji dojke, s katero se v ljubljanskem kliničnem centru s profesorjem Ahčanom in njegovo ekipo uvrščajo med pet svetovnih centrov, so zdaj prvi na svetu dodali rekonstrukcijo nosu po popolni amputaciji. Ahčan vidi to kot dokaz, da v UKC izvajajo vrhunsko medicino: »Sposobni smo reševati kompleksne probleme in s timskim delom premikati meje tudi v svetovnem merilu. Predano opravljamo najlepši poklic in vzgajamo mlade.«






Pred kratkim so v UKC prvič presadili tudi obe pljučni krili, s katerimi je pacient lahko zadihal že naslednji dan.